PREMIERE 2025

ČLOVEK MORA BITI RADIKALEN; KOT JE RADIKALNA DEJANSKOST. (Bertolt Brecht)

(Letni program Anton Podbevšek Teatra za leto 2025)

ESTETSKE in EPISTEMOLOŠKE KONTEKSTUALIZACIJE

Vprični čas torej v luči kompleksnosti novih kapitalskih protislovij zahteva od gledališkosti gledališča ultimativno senzibiliranje inscenacije Idej. Gledališkost je vpisana v interdisciplinarne raziskave, ki zahtevajo od kolektivne umetnine posegajoče mišljenje, držo, gesto, odprte parabole, ki nam vzvratno pokaže našo hamartijo, našo zmoto in predvsem naš košček realnega, ki je bil kot naš srečen, užitka - prešit z navado in varnostjo, udobnostjo in prilagojenostjo = {ne}zavedno participacijo v pristanku na samo-ulov na ideološke parangale.

Gledališki postopek potujitve pokaže, da srečna zavest ne ve za svojo nesrečo {->vpetost v ideologijo, uživanje v ideoloških limanicah, itd,}. Tak postopek gledališkosti izvaja diagram med domnevnim videzom in domnevno resnico, in intervenira, da lahko subjekt sebe pojmuje, vidi in sliši kot objekt. Kontekst torej, v katerem  je Brecht skušal izumiti metodo za uprizarjanje v smeri, kako biti  v slabi Družbi dober {Barthes o Brechtu} oz,. kako naj ravna subjekt etično v brez-svetni Družbi vključenih in izključenih, v družbenem kontekstu, ki ga doživljamo kot brezsvetnega, worldless

Tako so gradniki APTove programske zastavitve {za leto 2025} estetsko utemeljeni skozi naslednje cone ali sektorje…

Etika in estetika dopolnjujeta filozofsko triado, ki se začenja najprej z ontologiji {metafiziko}. Vse tri cone refleksije so definirane skozi odnos do resnice ->k vednosti, k dobremu, k lepemu, skratka - do realnosti in do realnega, ki ga npr. Lacan misli kot tisto grozo, do katere sploh nimaš dostopa, razen prek dozdevka -> ki  pa je prav privilegirani teritorij gledališča, ker je umetnost maske, dozdevka, ki iz moči fikcije perpetuira fikcijo, da imamo učinkovitost dozdevka za realno 

Umetniška praksa gledališča, ki je a priori njena estetika, je najbolj dogodkovna od vseh umetnosti, proizvaja namreč dogodek-Idejo, ki vznikneta sredi čutnega. Badiou v svoji minimalni opredelitvi umetniške prakse pravi, da gre za transformacijo čutnega v dogodek Idejo.

Gledališkost gledališča kot dogodek vedno odpira vrzel in presežek v dani situaciji; razgradnja ali inscenacija vrzeli, luknje, madeža, prekoračitve anticipira emancipatorne potenciale.

V preseku  inscenacije teles in govoric se proizvajajo resnice, kot pravi Dolar {Gledališče in filozofija}->  singularno zavezani materialnosti teles in govoric, a vendar nezvedljive nanje.

Ker mediatizacija povzroča krizo {umetnosti} reprezentacije->  na nek način ji ugrablja, sesuva in uničuje substanco, zato mora umetnost  svoj{o} krizis {v izvirniku krinein> odločiti se, razpoka} pripoznati ravno kot od:govor, kot novo šanso oz. kot bi rekel Foucault kot l' autre lieu =  kot drugi kraj, kot drugačno mesto, na katerem se družbene transformacije ne le jasno pokažejo, ampak včasih šele {s}producirajo.

Zato je gledališka umetnost  pogumen kraj novih Inscenacij, bojno polje izumljanja Idej in Praks; dogodek-Ideja gledališča je hkrati vzpostavljanje generične skupnosti, nečesa česar internetni in medijski kulturi fatalno {u}manjka {Dolar}.

Gledališče je še zlasti v post - industrijski družbi izzvano {kot aparat za konstrukcijo resnic: sintagma je Badioujeva}, da kriteriju vojn, ekoloških katastrof, izbruhom terorizma, nacionalizmov, antisemitizma, rasizma, proto nacizma in njegovih izvedenk, itd. - naredi/izdela gesto fikcije, ki lahko zaniha slavni Benjaminov stavek, ni dokumenta civilizacije, ki ni hkrati dokument barbarstva, naredi rez, ki bo lahko nek odtenek potujitve, odprte strukture ali emancipatorične razgraditve …

Tako dvo:rana uprizoritve postaja dvojna rana dokumenta barbarstva, ki lahko tira k identifikaciji s simptomom ali v depsihologizacije fantazme pripoznanja, ki vstopa v moderno obdobje že s Heglovo emblemsko mislijo – programom - konceptom - gestusom {iz Jenskih spisov} o »noči sveta«:

Človeško bitje je ta noč, ta prazni nič, ki v svoji enostavnosti vsebuje vse – neskončno bogastvo mnogih predstav, podob, od katerih mu nobena ne pripada … Ta noč, notranjost narave, ki … tu obstaja v fantazmatskih predstavah, je noč vsenaokoli, v kateri tu švigne krvava glava – tam neka druga pošastna prikazen, ki se za hip pokaže in takoj nato izgine. To noč ugledamo, če pogledamo človeškemu bitju v oko – v noč, ki postane grozljiva. 

POČEMUČKA: 150 BPM

režija: Počemučka, {koprodukcija APT + Gledališče Glej}

Raziskava POČEMUČKA:150 BPM se ukvarja z okoljem hiperstimulacije, kot ga je zaznati v vsakdanjem življenju. Gre za hitro izmenjavo vizualnih dražljajev, fotografij in kratkih videoposnetkov, značilnih za mediatizacijo, montažo novic in oglaševalskega prostora, skratka – za uvid v absolutno inflacijo pomena informacije, balasta spektakla, ki v posamezniku, subjektu učinkujejo negativno, poškodujoče -> vse to predstava POČEMUČKA:::subvertira v obsesijo.

Raziskava je za umetniški kolektiv misljiva kot dogodek, ki teži k saturaciji mnoštva elementov, ki se zlijejo v nerazpoznavno celoto. Ta gesta povezuje formalno plat predstave, kjer gre za montažo slojev, ki se plastijo, in vsebinsko, ki se naslavlja na nebrzdano hiperprodukcijo na mnogih ekonomskih nivojih. V središču raziskave je potujitveni postopek nebrzdane potrošniške logike, logike spektakla in izobilja, ki ga metaforično ponudi pogoltna ličinka, ki se v projektu kot emblem in simptom in das unheimliche pojavi ob epilogu.

Dogodek sintetizira elemente rejva, koncerta, gibalne predstave in intervjuja. V središče inscenacije je postavljen fenomen kože, čutila, platna kot meje telesa, ki ga uporabi za tematiziranje sodobnosti, kjer dominira simptom zunanjih dražljajev in konzumerizem - ultimativni v spregi z neoliberalno konjunkturo. Družbi nadziranega spektakelskega nadzora postavlja haptično protiutež rave {rejv} kulture, ki je bila zadnja velika kontra-kulturna revolucija, ki je izzivala družbene norme in neo-liberalno hegemonijo.

ŽIVLJENJE IN ČASI BERTOLTA BRECHTA

besedilo: Eva Mahkovic, Ula Talija Pollak in Matjaž Berger po biografijah: Fredric Ewen {Bertolt Brecht, njegovo življenje, njegova umetnost, njegovi časi} + Stephen Parker {Bertolt Brecht – literarno življenje, režija: Matjaž Berger

ŽIVLJENJE IN ČASI BERTOLTA BRECHTA – skupinsko delo na scenariju Eve Mahkovic, Ule Talije Pollak in Matjaža Bergerja {tudi režiserja inscenacije}, pisano po predlogi kritičnih biografij -> Frederic Ewen {Bertolt Brecht – njegovo življenje, njegova umetnost, njegovi časi} in Stephen Parker {Bertolt Brecht – literarno življenje} – je poskus rekonstrukcije življenja materialističnega misleca, umetnika in avtorja pojma učinka potujitve.

Učinek, h kateremu naj stremi umetniško delo, ni v tem, da nam naredi znane, domače tiste razsežnosti človekovega bivanja, ki so nam doslej bile tuje, marveč nasprotno v tem, da nam naredi tuje, tako da nam potuji tisto, kar sem je zdelo najbolj domače, najbolj samoposebiumevno, se pravi: da nas iztrga vsakdanjemu ideološkemu razumevanju sebe in sveta. Tako šok in začudenje, ki naj bi ga izzvala brechtovska potujitev, ni v tem, da bi nas umetniško delo šokiralo s svojo drznostjo, nekonvencionalnostjo in podobnim, marveč doseže potujitev svoj smoter šele, ko nam postane šokantna, začudenja-vredna sama običajna vsakdanjost, ko se čudimo sami sebi, da  smo lahko tako mislili in živeli…Zato bo inscenacija poskusa rekonstrukcija Življenja in časov Bertolta Brechta kot umetniški proces grajena skozi pojem učinka potujitve.

Plot naracije je strukturiran kot rizom srečanj, ki so so-konstituirali Brechta kot materialističnega misleca: skozi dispute, dialoge, filozofsko-estetske spore ali kot odprte parabole, ki so se Brechtu na nek čuden način preko ovinka literarnega dela retroaktivno vračali nazaj v njegovo življenje kot verzija vdora realnega. Npr. za notorični in najbolj slavni učni komad – Ukrep –  se je moral Brecht leta 1947 pred Komitejem za protiameriške zagovarjati {član tega Komiteja je bil tudi poznejši ameriški predsednik – Richard Nixon}. Zasliševalec Robert Stripling mu dobesedno reče: Ali bi komisiji povedali vsebimo te drame…Vas lahko prekinem, gospod Brecht? Bi dramo označili kot pro-komunistično ali anti – komunistično, ali pa menite, da je drama do komunistov nevtralna. Brechtov odgovor: Ne. Rekel bi – glejte, pravica in celo dolžnost literature je, da posreduje javnosti ideje svojega časa. V tej drami…sem skušal izraziti čustva in ideje nemških delavcev, ki so se tedaj borili proti Hitlerju…

Inscenacija rizoma poskusa rekonstrukcije življenja nas na vertikalni osi vodi v osir  velikih totalitarizmov, nacizma in stalinizma, fordizma in makartizma, ideologije dominacije in hegemonije-, kjer Brecht kot umetnik do konca ostaja dosleden avantgardni umetnik leve provenience {ko umre Lenin, napiše pesem Kantata ob dnevu Leninove smrti: ko je Lenin odšel, je bilo,/ kot bi drevo reklo listom:/grem-> pesem intertekstualno polemizira s Stalinovim govorom ob  Leninovi odprti krsti, ko Stalin na pogrebu kot duhovnik recitira-> tisti med nami, ki so ljudje posebnega kova, tisti med nami, ki so narejeni iz posebnega materiala-> v tem bílu med nacizmom, stalinizmom in demokracijami Zahoda {Churchill: demokracija je eden najslabših sistemov, a v tem trenutku ni boljšega} je subjektiviziran Brecht kot emblematična osebnost dvajsetega stoletja.

Inscenacija bo na horizontalni osi uprizoritev  življenja  Brechtovega kroga, ki ga tvorijo Walter Benjamin, Ruth Berlau, Margarete Steffin, Hanns Eisler, Kurt Weil, Karl Korsch, Theodor W. Adorno, John Hertfield, Erwin Piscator, Charles Laughton, Fritz Lang…- in to je zgodba o njihovi  pogumni drži - v času stoletja terorja -   znotraj  slavne Marxove 11. Teze o Feuerbachu, filozofi so svet samo različno interpretirali, gre pa za to, da ga spremenimo-, ki so ga živeli v pogojih nasilja, totalitarizmov in iznajdbi novega človeka dvajsetega stoletja…Brecht je umrl star 58 let in je izumitelj metode, ki še danes kot oblika misli demaskira svet nasilja in Zla-> Življenje in časi Bertolta Brechta govorijo to zgodbo = de te fabula naratur = o tebi govori ta zgodba…Rizom je na ravni scenarija strukturiran kot serija najodličnejših misli, pesmi, filozofskih stališč, {Heartfieldovih} fotomontaž, sekvenc Langovega filma, dokumentarnih posnetkov iz radijske igre {Charles Laughton}, zvočnega posnetka zaslišanja pred Komitejem za protiameriške dejavnosti, Brechtove obsesije o neskončnem rektificiranju svojih pisav, evaluacije glavnih poudarkov iz Dajevca, Nejevca, Galilejevega življenja…In njegove sklepne pesnitve – ZA NAMI ROJENIM-> …vi, ki boste izšli iz potopa,/ v katerem smo mi šli na dno,/ ko boste govorili/ o naših slabostih, spominjajte se/ tudi mračnega časa,/ ki ste mu ubežali. / Kajti mi smo šli, bolj pogosto menjaje dežele kot čevlje/ skozi razredne vojne, polni obupa,/ ko je bila le krivica in nobenega odpora./ In ob vsem tem vemo:/ tudi sovraštvo do podlosti/ti spači poteze./ Tudi jeza nad nepravičnostjo/ te ohripi. Ah, mi,/ ki smo hoteli pripraviti tla za ljubeznivost, sami nismo mogli biti ljubeznivi./ Ko pa vendarle pride čas,/ ko bo človek človeku v pomoč,/ se nas spominjajte/ s potrpežljivostjo.

Hannah Arendt: BANALNOST ZLA

adaptacija besedila + režija: Juš Zidar

BANALNOST ZLA: Primer Hannah Arendt {režija Juš Zidar} je inscenacija spoprijema z uvidom v Zlo – ob objektu dvajsetega stoletja – holokavstu. Gre za briljantno, subverzivno, kontroverzno in prelomno delo debate o Zlu, ki ga je Hannah Arendt napisala kot refleksijo sojenja Adolfu Eichmannu, na katerega je bila poslana kot poročevalka časopisa New York Times. Knjiga je ob izidu leta 1963 dvignila ostr polemike in kontroverze, saj je med drugim Arendtova problematizirala tudi sodišče in z njim judovsko državo ob sodnem  procesu, ki naj bi bil konstitutiven in državotvoren element nastanka judovske države – Izraela.

Kot je pokazal Mirt Komel, se tako se pojavita dve branji tega emancipatoričnega besedila, ki je strukturno  premaknil debato o zločinu in njegovi evidenci: prvo, na hitro, ki je v javnosti prevladovalo – da obstaja ta mali Eichmann v vseh nas, da smo torej vsi sposobni biti vpleteni v tovrsten mehanizem uničevanja, samo če nas same okoliščine, struktura sistema, v katerem se nahajamo, spravi v takšen položaj, da pravzaprav ne vemo, kaj počnemo. A tak tip branja spregleda, da je Eichmann dejansko počel, kar je počel, mi pa bi to lahko počeli zgolj potencialno…Eichmann se je sam odločil postati in  početi, kar je postal in počel. Hannah Arendt piše o Eichmannovi rabi jezika: bistveno je, da je uradniški jezik vzel za svojega zato, ker je bil resnično nesposoben izreči en sam stavek, ki ne bi bil kliše…Dokler se je Eichmann izražal z jezikovnimi pravili nacistične birokracije {ki so ubijanje označili za dokončno rešitev}, ni imel nobene težave sprejeti tega, kar počne – ko pa se je nekega dne znašel na kraju samem, v taborišču, in bil priča usmrtitvam v živo, ga je to pokopalo, to je bilo zanj preveč…Subverzija teksta o banalnosti zla torej razpira dejstvo – ne samo za »intelektualce«, ampak predvsem za vse tiste, ki se imajo za »male človečke« in si mislijo, da jih lahko njihova majhnost opraviči odgovornosti za to, kar najrazličnejše institucije, v katerih delajo, počne kot celota.

Inscenacija Juša Zidarja meri na dokumentarnost narativa Hannah Arendt in na soočenje totalitarnega zla s sodobnimi klišeji zla kot banalne, vsakodnevne vidne ali zakrite prakse, ki jih ponuja družba nadzora, in v kateri sodelujemo, kot da se ni nič zgodilo, kot da to nima zveze z mojo usodo, z mojim bivanjem, z mojo kulturo.

Sanja Nešković Peršin: KRATKE ZGODBE

koreografija + režija: Sanja Nešković Peršin {koprodukcija APT+ PTL}

KRATKE ZGODBE Sanje Nešković Peršin so strukturirane kot kurirana razstava, znotraj katere vsaka zgodba razpre posebno očišče in odtenek in iktus na določeno temo. Vsak posameznik nosi svoji lastno zgodbo, svojo realno{st}, svoja mnenja, svojo prakso prepričanj, in če jo pogledaš s pogledom drugega in drugih, ugotoviš, da smo vsi ujeti v neko obliko paralelnih svetov, ki gredo mnogokrat mimobežno mimo nas in ne vplivajo nujno name, nate, na kogarkoli-, a vseeno tvorijo skupno resničnost, v določenem smislu tudi skupnost in skupnosti, nekakšen mi.

Na ravni družbenega paralelne zgodbe postanejo še bolj prosojne. Družba in družbeno je strukturirano iz neštetih skupin, ki delujejo znotraj lastnih kultur, ekonomskih in ideoloških kontekstov. Nekateri se borijo za preživetje, drugi razpravljajo o abstraktnih pojmih in konceptih; nekateri čutijo permanentno hegemonijo diskriminacije in neenakosti, drugi »zaščiteno« uživajo blagodati kapitalistične in ideološke hiperprodukcije. Te različne družbene realnosti delujejo kot vzporedni svetovi, kot zgodbe, ki se odvijajo v istem času in na istem prostoru, a so med sabo popolnoma nepovezane. Tako lahko živimo v istem mestu, celo na isti ulici, vendar živimo v povsem različnih zgodbah, ki se nikoli ne dotaknejo ena druge. In naprej: vsaka skupina ljudi živi v svoji lastni verziji zgodbe o tem, kaj je prav in kaj ni, kaj je res in kaj ni, kaj je in kaj ni pomembno.

Kratke zgodbe kot kurirana razstava interdisiplinarno prepleta različne umetniške zvrsti znotraj kratke pripovedne forme-, kjer - kot ob obisku razstave, kjer se obiskovalci premikajo med različnimi artefakti –  vsak segment učinkuje kot tematsko in vizualno avtonomen, hkrati pa del večjega skupnega integralnega kompleksa.