PREMIERE 2024

Letni informans Anton Podbevšek Teatra (2024): STRAH PRED PRAVIMI SOLZAMI

Predstavitev premiernih produkcij Anton Podbevšek Teatra v letu 2024.

S samimi samotami obdana samota

Gledališko – plesna uprizoritev
režija: Maša Kagao Knez

Uprizoritev Iz samih samot sestavljana samota ni mišljena kot uprizarjanje del Milana Kundere, temveč kot počastitev in zahvala njegovemu literarnemu opusu, ki nas je biografsko in avtorsko zaznamoval ter nam omogočil, da iz njega črpamo navdih. Gre torej za intimen in reflektiran odnos do koda in temperature njegovih del ter je nekakšna osebna zahvala za njegova dela, ki so me zaznamovala v določenem obdobju življenja.

Z izborom citatov iz nekaterih, zame usodnih romanov bomo skušali zaobjeti in fokusirati duh glavnih tem, ki so značilne za Kunderovo literarno produkcijo ter so konstanta in dominanta vseh njegovih del. Navajam jih: vprašanja ontičnega v človeški eksistenci in znotraj tega vprašanja binarnosti – lahkost/teža, počasnost/hitrost, nesmrtnost/minljivost, pozaba/spomin, nezavedno/zavestno, nevidnost/vidnost, pomembnost/nepomembnost ...

Vzporedno pa uprizoritev razpira vprašanja osebno intimne izkušnje samosti, osamljenosti in izgubljenosti v današnjem času, ki jih med ustvarjalnim procesom raziskujemo kot material in gestus …

Izbrani citati iz štirih romanov so kot notni zapis za našo partituro, v kateri nastopajoči v vlogi gibalnega orkestra kot osrednjega tkiva uprizoritve s plesom, besedo in petjem zarisujejo motive in izpisujejo variacije na témo.

Kaj lahko vznikne v sekanti neverbalnega = plesnega izraza in ujetih misli Avtorja, ki z besedami Jaroslava Skrušnýja »tenko prisluškuje in zvesto zapisuje najsubtilnejše variacije posamičnih življenjskih partitur, ki jih ne izpisuje nuja zgodovinskih zakonitosti, temveč jim nedoumljiva pota zarisujejo ptice naključja« (Skrušný v spremni besedi, Neznosna lahkost bivanja)?

OPAZOVANJE ČLOVEŠKEGA (SO)BIVANJA SKOZI LITERATURO IN PLES

V Umetnosti romana je Kundera zapisal, »da pravzaprav že vse življenje piše en sam roman, variacije na nekaj temeljnih bivanjskih tem, ključnih situacij ali celo besed« (Jaroslav Skrušný v spremni besedi, Nesmrtnost).

Podobno bi zase lahko dejala, da že ves čas delam isto predstavo, skozi katero me vodijo nekakšne variacije na témo človeškega (so)bivanja, le da se fokus in odziv spreminjata ter prilagajata trenutnemu občutenju. Tako me vsako novo obdobje ali izkušnje spodbujajo k novim premislekom – bodisi da gre za osvetlitev iste téme iz različnih zornih kotov bodisi da gre za razvijanje določenega motiva oziroma nadaljevanje misli, v vsakem obdobju v ospredje pronica drug poudarek znotraj sorodnih tematik neulovljivega človeškega (so)bivanja. S plesom kot osrednjim izraznim sredstvom mojih uprizoritvenih del, ki ne želi biti narativen, na ravni intuitivnega, doživljajskega, skušam ujeti drobce teh občutij ...

Kje se lahko abstraktno sreča z besedo, v katero pisatelj tako subtilno lovi neulovljivost človeškega bivanja z vsemi svojimi nasprotji in komponento kompleksno skrivnostne tragikomičnosti? Kaj mi prinaša ponovno branje njegovih romanov? Kako me nagovarja danes, ob njegovi smrti, in dvajset let po mojem prvem srečanju z njegovimi deli? Vse občutim nekako podobno. In še vedno ostajamo samo ljudje, ki se vsakič znova ujamemo v vsakdanja, tudi banalna in tudi ontološko eksistenčna vprašanja, ki kljub poslušanju redko tudi slišimo ter s tem stežka sprejmemo drugega in njegovo spoznavno in izkustveno resničnost. Kljub vsemu vedenju, spoznanjem in zgodovinskim izkušnjam (dogodkom) ponavljamo enake vzorce, stkane iz nestrpnosti in polarnosti ter različnih podob ega in nadjaza ...

Tako se zdi, da naše vedênje, sposobnost komuniciranja z drugim in drugimi in drugačnimi ter razumevajoča kohabitacija – dosti počasneje potekajo in se razvijajo kot materialni svet okoli nas …

Maša Kagao Knez

Goran Marković: Beograjski trio

režija: Matjaž Berger

BEOGRAJSKI TRIO, srbskega cineasta – študenta praške generacije jugoslovanskih filmskih režiserjev, angažiranega intelektualca {Tito in jaz, Že videno, Mojstri, mojstri, državni razred} - Gorana Markovića, je žanrsko ambivalentna tekstura, ki se začne z avtorjevo oznako, da gre za nekakšno arhivsko gradivo, ki ga je na njegovih poteh spremljalo več kot petindvajset let. Arhivsko gradivo = struktura romana sestavljajo zapisniki, poročila, diplomatska korespondenca in uradni zaznamki, {kot main theme} izpiski iz nekega dnevnika, vrsta pisem-, plus številni dokumenti: od policijskih, vojaških in meteoroloških poročil, do poročnih listov in vozovnic, šifriranih vohunskih sporočil …, ter številna nepovezana pričevanja glede dogodkov. Marković ob vstopu v roman, kot navodilo za razumevanje, kaj je fikcija in kaj je realno{st} - pravi, čeprav je fikcija že v svoji osnovi nekaj nezanesljivega, sem se odločil za citate iz teh knjig {gre za citate iz Durrellovih romanov + Prepričevanje – Jane Austen} priložiti že tako raznovrstnemu kupu omenjenih dokumentov, saj sem ocenil, da so izmišljije … svojevrstna oblika verodostojnega pričevanja. V tem kompleksnem žanrskem narativu se tik po drugi vojni pojavi v Beogradu Lawrence George Durrell, notorični pisatelj, kulturni ataše, ki je bil v Beograd s strani Združenega kraljestva poslan kot vohun. Pisatelj Durrell je tudi sicer avtor slavnega romana Aleksandrijski kvartet {zato aluzija v naslovu – Beograjski trio}, drugače tudi intimus Henryja Millerja {in tedaj njegove Anaïs Nin}, za katerega je rekel, da mu je pomagal razumeti bistvo ljubezni. Ta je nekaj absolutnega; igra na vse ali nič … In: čedalje bolj začenjam verjeti, da moramo v vsakem spolnem aktu gledati proces, v katerega so vpleteni štirje ljudje.

Durrrell, ki zamenja mesto atašeja Združenega kraljestva v Argentini za mesto kulturnega atašeja v Beogradu {gre za dramatično obdobje v letih 1948 - 1951: Resolucija Informbiroja}; v Beograd pripelje tudi zaročenko Eve, a se nesmrtno zaljubi v svojo učiteljico srbohrvaščine, Vero {ki žanrsko participira v tekstu kot avtorica dnevnika}. Vera živi z možem Borom Tankosićem {polkovnikom JA} in hčerko Milo. Durell torej ni samo kulturni ataše, je – kot skoraj vsi britanski pisatelji v diplomaciji – tudi vohun {s kodnim imenom Ribič}, ki skuša v Srbiji locirati ostanke rojalističnega gibanja. Kot notorični ljubimec Durrell zapelje Vero, njenega moža Bora pa, lojalnega Stalinu, aretirajo in pošljejo na Goli otok. A ker Vera noče spremeniti priimka in se odreči Boru-, tudi njo preko slavonskih prevzgojnih taborišč prepeljejo na Sveti Grgur, kjer je žensko taborišče. Mila ostane brez staršev; na nek način jo reši Durrell, skrb zanjo prepusti svoji, sicer tudi noseči ženi. Sam se bondovsko loti reševanja Vere in njenega moža z Golega otoka in Grgurja, Bora reši {in ta kasneje dejansko odide živet v Sovjetsko zvezo, kjer umre kot upokojeni polkovnik Sovjetske armade kot nosilec reda heroja Sovjetske zveze}, Vero pa – verjetno pri pobegu plava na napačen otok Školjić, ne pa na domenjeno točko na Rabu – odkrijejo zasledovalci z Golega otoka. Ante Raštegorac, upravnik Golega otoka, ki se je uradno imenoval Marmor, v romanu poroča, da ko smo jo odkrili z daljnogledom za nekim grmom na Školjiću, smo zavili proti njej, ona se je vrgla v morje in začela plavati. Za njo se je vlekla krvava sled od ran na nogah, ki so se ji naredile, ko je bosa hodila po ostrem kamenju, ta pa je hitro privabila nekaj morskih psov. Poskušali smo jo potegniti iz vode, še preden bi jo ti napadli, a nam to ni uspelo. Odveč bi bilo razlagati, kako strašna je bila njena smrt.

Svetovna praizvedba!

Matjaž Berger

duo Silence: PROCES{I}

EKSPLIKACIJA

Pomembna teoretska referenca predstave so misli, ki jih je ob opusu Franza Kafke razvil filozofski dvojec Gilles Deleuze in Felix Guattari v delu Kafka. Za manjšinsko književnost (1975, slov. prevod 1995) sta zapisala, da »Kafka v svojih pismih ves čas uporablja Dvojnika, ali videz dveh subjektov, subjekta izjavljanja in subjekta izjave; vendar ju uporablja samo kot igro in kot nenavadno pustolovščino, v kateri stori vse, da bi s čim več dvoumnosti otežil razlikovanje med njima, in v kateri nima druge skrbi, kot da z medsebojno zamenjavo vlog zameša sledi.«

Ko bomo pod odrskimi lučmi videli klavir in glasbenika, bomo razumeli, kaj mislita francoska filozofa, ki sta rada pisala »štiriročno«, ko pravita, »da so stroj, izjava in želja del enega in istega ustroja« ter da ni »nobenega strojnega ustroja, ki ne bi bil družbeni ustroj želje, in ni družbenega ustroja želje, ki ne bi bil kolektivni ustroj izjavljanja«.

Ko se glasbenika, ki sta podpisala takšne mojstrovine, kot sta albuma Glasbena spremljava za konec sveta ali Slovar norosti, soočita sama s sabo, svojimi sanjami in svojim glasbenim strojem, dejansko bolje razumemo »funkcioniranje mnogoglasnega ustroja, v katerem je samotarski posameznik ena stranka, približajoča se kolektiviteta pa druga, drugo kolesje«, pri čemer Deleuze in Guattari pomenljivo dodata: »pri tem pa še nič ne vemo, kakšen je ta ustroj: fašističen, revolucionaren, socialističen, kapitalističen ali pa po dva hkrati.«

Zato bi za soočenje dua Silence z njuno lastno zgodovino, ki ga bo uprizorila in dala slišati predstava Proces(i), lahko zapisali podobno, kot sta Deleuze in Guattari za Kafko: njuna glasba ni potovanje skozi preteklost, je glasba naše prihodnosti.

Kot je v predstavah Anton Podbevšek Teatra že navada, bo sam proces nastajanja predstave pospremljen tudi s procesom sprotne refleksije, kar še dodatno upravičuje množinsko rabo Proces(ov).

Mnogoglasni ustroj, s katerim vsakdo med nami v sebi same odkriva svojo intimno manjšino, svojo intimno puščavo, da bi tako ustvaril skupnost: midva sva eno. In sva duo.

Predstava kombinira avtobiografske elemente (realne projekte in izkušnje dua Silence) s fikcijo (nerealizirani projekti, ambicije, sanjarjenja). Kreativno sozvočje monodrame in glasbenega gledališča vključuje tudi izlete v lutkovno gledališče in ples.

Stojan Pelko in duo Silence

Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj

režija: Ivana Djilas

Konec leta 2022 je bilo na svetu 108,4 milijona razseljenih ljudi. Iz meseca v mesec je na svetu več kriznih žarišč zaradi konfliktov ali revščine. Vse več je življenjsko ogroženih ljudi, ki zapuščajo svoje domove zaradi podnebnih sprememb. Trenutno v Sloveniji preseljujemo cele vasi zaradi poplav in plazov. Skoraj v vsaki šoli imamo ruske in ukrajinske otroke, pa tudi otroke z Balkana, iz bivših jugoslovanskih držav. Staranje prebivalstva in pomanjkanje delovne sile bo pripeljalo do povečanih migracij. Tema migracij in vključevanja razseljenih oseb v novo okolje je tema, s katero se bomo vse bolj pogosto srečevali. In to je moja tema.

Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, če si prav naredil, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.
Knjiga mojih življenj Aleksandra Hemona je tako imenovana stvarna literatura. Žanr, ki je v zadnjem času naredil neverjeten preboj. To je poleg fantazijske literature za odrasle in kriminalk nekaj, kar se trenutno najbolj bere. Od kod taka fascinacija nad dobro povedanimi zgodbami o resničnih dogodkih in ljudeh?

Predstava bo narejena v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in Plesnega Teatra Ljubljana. Dveh mojih ljubih inštitucij, s katerima sem že velikokrat sodelovala in sta odprti za mešanje gledaliških izraznih sredstev. Rada bi raziskovala nevidnost milijonov ljudi, migrantov, ki hodijo po svetu okrog nas. Obstajajo, imajo neka realna življenja, čustva, pričakovanja, želje, upanja, vendar jim nič ne pripada. Vključujejo se v že obstoječi tok življenja in vanj prinašajo svoje navade, kulturo, bolečino, konflikte. In lahko izginejo, ne da bi kdorkoli to opazil.

Kdo so oni? je eno od poglavji Hemonove Knjige mojih življenj, ki se ukvarja z drugačnostjo. Kdo smo mi in kdo so oni? Kdo sem jaz? Ali sem jaz isti na dveh različnih mestih? In ali smo vsi enaki, ko igramo nogomet? Mi migranti z Balkana se vsaj lahko skrijemo in se delamo, da smo taki kot vsi, vsaj dokler ne spregovorimo. Ampak obstaja nekaj pisateljev, ki so se upali spregovoriti in celo pisati. In to ne v svojem maternem jeziku: Aleksander Hemon, Velibor Ćosić, Dubravka Ugrešić, Slavenka Drakulić, kar nekaj jih je, ki so postali fascinantni pisatelji v drugem jeziku. In to je verjetno najvišja oblika prisotnosti.

Svetovna praizvedba!

Ivana Djilas