!65. premiera Anton Podbevšek Teatra!

!65. premiera Anton Podbevšek Teatra!

V petek, 17. maja ob 20. uri, bo APT realiziral novo premiero: Jean-Paul Sartre, Michel Foucault: GNUS, BESEDE IN REČI, v režiji Matjaža Bergerja, v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in Studie humanitatis ter v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana.

»V soboto so se paglavci igrali in delali žabice na vodi in hotel sem kakor oni zalučati kamenček po morju. Tisti trenutek sem se ustavil, izpustil kamenček iz rok in odšel. Verjetno sem bil videti zbegan, ker so se paglavci smejali za mojim hrbtom. To bi bil moj opis zunanjosti. Tisto, kar se je zgodilo v meni, ni pustilo razločnih sledov. Bilo je nekaj, kar sem videl in kar se mi je zagnusilo, vendar ne vem več, ali sem gledal morje ali kamenček. Ta je imel plosko obliko, bil je popolnoma suh na eni strani, moker in blaten na drugi. Držal sem ga za rob z zelo razmaknjenimi prsti, da se ne bi umazal.« (Jean-Paul Sartre: Gnus)

Dušan Pirjevec je v spremni besedi Sartrovega Gnusa zapisal, da je Antoine Roquentin, osrednja figura Sartrovega romana Gnus, doživljal strah in gnus ob mrtvih stvareh, ki so del narave, doživljal ga je ob predmetih, ki so izdelki človeka, doživljal ga je v stiku z drugimi ljudmi in z njihovimi telesi. Gnus ni čustvo in ne strast, ni ne kakor ljubezen in ne kakor sovraštvo, je kakor majhen napad blaznosti. Kaj se je zgodilo z Antoinom Roquentinom, da je moral spustiti kamen iz rok in nemudoma oditi? Ta kamen je bil sprva zanj kamen-žabica, kamen-igrača, čisti predmet, a ko je držal ta kamen v roki, je nenadoma spoznal, da je ta kamen najprej in predvsem kamen, ki kot ostala narava in nebo biva tudi brez njega in nikakor ni res, da je že od vsega začetka samo zanj. Zato Antoine Roquentin ni držal v rokah več kamna-žabice, marveč nekaj, kar je bivalo čisto samo zase, samostojno, nekaj, kar mu bo ostalo za večno nedosegljivo in kar mu je za večno nedotakljivo, nekaj samostojnega in tujega. Tistega sveta, v katerem je človek bival varno in nedolžno, ni več. Svet je človeka izpljunil, začel se je razkrajati, sesul se je v nič. Tega, kar je okrog človeka, ne ureja več človeška volja, stvari so nenadoma zaživele po lastni logiki. (Dušan Pirjevec: Ob Sartrovem »Gnusu«)

»Hotel sem vreči tisti prodnik, pogledal sem ga, in tedaj se je vse pričelo: začutil sem, da biva. Potem sem še večkrat občutil Gnus; tu in tam pričnejo človeku predmeti bivati v roki.« (Jean-Paul Sartre: Gnus)

Kamnitost se polasti vsega življenja, a po drugi strani se v obratnem gibanju življenje naseli tudi v kamen, ki ima svojo živo, oziroma nemrtvo, sluzasto spodnjo stran, kot je zapisal Mladen Dolar v Kamnu in glasu – od Hegla do Becketta. Kamen je na meji med živim in mrtvim, ne docela mrtev, a tudi ne živ. Antoina Roquentina prevzame univerzalni gnus, od katerega si ne opomore vse do konca; gnusni objekt se ga je zmagovito dotaknil, ga zamazal, omadeževal, ni več mogel ohraniti svoje čistosti, in prav od tod izhaja gnus kot panična reakcija. Tako kot je kamen prišel preblizu junaku in okužil celoto eksistence, vendar ne preprosto kot kamen, mrtvi zunanji objekt, temveč kolikor je nemrtev, okužen z brezsmiselnim neživim življenjem, kolikor je postal utelešenje neživega življenja samega junaka - Antoina Roquentina.

Na drugi strani je Glas vseskozi eminentno navzoč, toda ne izvira iz kamna, njegov vir je tehnični aparat, gramofon: to je umetno proizvedeni glas, glas črne pevke jazza, prihajajoč s plošče, ki jo vrtijo v zanikrnem provincialnem lokalu. Glas se širi iz škrtajoče stare plošče, ragtime, ki prihaja iz nekega drugega sveta, natanko iz Novega sveta, iz Amerike, v to dolgočasno francosko mestece sredi tridesetih let prejšnjega stoletja, toda glas, ki ima moč, da odpre drugačen svet. »Some of these days you'll miss me, honey!« Ta glas ima namreč nenavadno magično lastnost: je nekaj, kar se lahko postavi nasproti gnusu eksistence, je negativ gnusa.

Kamen je strup in glas je zdravilo zanj, odrešitev; ima moč, da razcepi kamen, da razcepi subjektovo eksistenco ... Glas bo spremenil eksistenco Antoina Roquentina, ki se na koncu odloči, da zapolni praznino s svojim lastnim projektom, spremeni življenje in napiše roman, tako da bo lahko nekega dne pogledal nazaj in rekel: »Prav na ta dan, prav na to uro se je vse pričelo.« (Mladen Dolar: Kamen in glas – od Hegla do Becketta)

Več o predstavi, avtorski ekipi in fotogalerijo, najdete na spletni strani APT-a,