Vlado Vrbič: Karel Destovnik - Kajuh

SOAREJA: KAREL DESTOVNIK - KAJUH

dne: 14. 12. 2023, 19:00, APT

Nastopa: Vlado Vrbič, raziskovalec dela in življenja Karla Destovnika - Kajuha

Pogovor vodita: dr. Andreja Kopač in Matjaž Berger

Interpretacija poezije: Barbara Ribnikar

Vstop prost ob predhodni rezervaciji sedišč na naslovu: vstopnice@antonpodbevsekteater.si

δ {O predstavi}

Karel (Karol, Karli) se je kot nezakonski otrok rodil Mariji Vasle iz premožne šoštanjske meščanske družine 13. decembra 1922 (po 2. svetovni vojni se napačno navaja kot datum njegovega rojstva 19. december 1922).  Takrat je imela Marija razmerje z Jožetom Destovnikom, ki je izhajal iz kmečko proletarske družine, in s tem se Marijina družina sprva ni sprijaznila. Tako sta se mlada dva za nekaj časa naselila v Mariboru in v Zgornjem Jakobskem dolu v Slovenskih goricah, 14. avgusta leta 1923 sta se v Ljubljani poročila, se za kratek čas preselila k Destovnikovim staršem v Šoštanju, potem pa končno vendarle na Vasletov dom, v hotel Jugoslavija. Paru se je 18. oktobra 1924 rodil še sin Joži in šele mesec dni po njegovem rojstvu »se je Jožef Destovnik, čevljar iz Šoštanja št. 145 rim.  katol. vere, v prisotnosti otrokove matere in vpričo dveh prič, priznal…«  tudi za očeta takrat že skoraj dveletnega Karla, kakor je zapisano v rojstni in matični knjigi.

Marija je sprva materi pomagala pri vodenju restavracije, Destovnik je bil še dve leti zaposlen v Woschnaggovi tovarni usnja, pozneje je Vasletova paru odstopila kavarno, ki pa sta jo opustila, pridobila dovoljenje za grosistično prodajo piva in v prvem nadstropju hotela odprla kino.

Karol je šel z nepolnimi šestimi leti v osnovno šolo, kjer je brez težav končal pet razredov in leta 1933 opravil sprejemni izpit za celjsko gimnazijo. Dve leti je stanoval v Celju, potem se je iz Šoštanja vsak dan v šolo vozil z vlakom. Prve štiri razrede gimnazije je izdelal z nihanji v ocenah, petega je ponavljal, k čemur je pripomogla njegova vedno bogatejša obšolska kulturna in politična dejavnost, tako v Celju kot v Šoštanju. Kajuhovi literarni začetki in sodelovanje v različnih glasilih segajo v leto 1938. Odtlej je objavljal v Mladem Prekmurcu, Mladi Sloveniji, Slovenskem poročevalcu, Slovenski mladini, Sodobnosti ... Drago Jeran, Peter Kalin, Blaž Burjevestnik, Matevž Pečnik, Jernej Puntar, Kajuhov Tonč so umetniška imena pod katerimi se je skrival kot mladi literat … Preko kulturnega udejstvovanja v rojstnem kraju se je zbližal z Marijo Medved, ki je bila njegova prva ljubezen. Tako je njegova socialna poezija, za katero je navdih črpal iz kapitalistično nemškutarskega okolja rojstnega mesta, dobila še ljubezensko razsežnost.

Proti koncu šestega razreda gimnazije,  so na vlaku med vožnjo od Žalec proti Šoštanju pri Kajuhu našli pismo z ilegalno vsebino. Zaradi tega so ga 29. aprila 1940 ga izključili »za vselej s celjskih gimnazij zaradi sodelovanja pri širjenju komunističnih idej«. Uspel se je vpisati na mariborsko gimnazijo in tam je šesti razred le končal, ter vpisal sedmega, bil uspešen v prvem polletju, potem pa je nastopilo usodno leto 1941.

Kajuh je bil zaradi svoje napredne usmeritve že davno prepoznan za državnega sovražnika, zato je bil v okviru gonje proti političnim nasprotnikom, pod krinko poziva na orožne vaje, 20. januarja 1941 poslan v taborišče v Medjurećju pri Ivanjici v Srbiji, kjer je bilo zbranih kakšnih tisoč Slovencev, Bosancev in Makedoncev in tam preživel dobrih štirinajst dni.

Ob napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941, se je Karli s skupino somišljenikov podal v Zasavsko hribovje, da bi se priključili uporu jugoslovanske vojske, vendar je bila skupina v policijski akciji razbita in Kajuh se je vrnil v Šoštanj, s pljučnico in poškodbo reber. Kljub temu, da se je skrival, so ga 28. aprila gestapovci aretirali in odpeljali v zapore  v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, od koder so ga po številnih zasliševanjih in mučenju, po nekaj tednih izpustili. Ker se v Šoštanju ni več počutil varnega, je sredi septembra s pomočjo očeta odšel v Ljubljano.

V Ljubljani se je vključil v ilegalno gibanje, postal je sodelavec VOS-a, varnostno obveščevalne službe, na silvestrovanju konec leta 1941 je spoznal Silvo Ponikvar, ki je postala njegova velika ljubezen. Ljubezen do domovine in ljubezen do Silve je združil v ciklu ljubezenskih pesmi (Bosa pojdiva, Samo en cvet …), ki jih je ljubljenemu dekletu in njunemu nikoli rojenemu otroku v številnih občutenih, strastnih in nežnih pismih pošiljal v zapor, kamor je Silvo strpal italijanski okupator. Kajuh je bil prepričan, da se ljubezen, pa naj je še tako strastna in globoka, osmisli šele v osvobojeni in prenovljeni domovini. V tem obdobju je nastala njegova najboljša in v svoji preprostosti najlepša poezija, ki so jo že v tistem času skrivoma prepisovali in širili po Ljubljani, na drugih okupiranih ozemljih in v partizanskih enotah, ter z njo spodbujali boj proti okupatorju. S psevdonimom Kajuhov Tonč (izhajal naj bi iz domačega imena kmetije njegovih prednikov v Skornem pri Šoštanju – Kajuh, tudi kanjuh, kanja) se je prvič podpisal pod pesem objavljeno konec leta 1942 v Naši ženi.

Bivanje v Ljubljani je za Kajuha postalo prenevarno, zato je avgusta leta 1943 odšel k partizanom na Dolenjsko. Postal je vodja kulturniške skupine XIV. divizije, ki je pripravila številne mitinge na osvobojenem ozemlju Dolenjske. Kot komunist je iskreno verjel v zmago nad okupatorjem in v pravičnejšo ureditev, ne nazadnje je kot eden redkih pesnikov za te ideale zastavil življenje. Zato je imel pravico kričati k uporu. Dvajsetletni, vedno nasmejani fant je s svojo pojavo, neusahljivo energijo in gorečim nastopom očaral poslušalce … 

V partizanih je spisal vsega dve ali tri pesmi, med njimi Pesem štirinajste divizije, vendar pa je v nemogočih razmerah oktobra 1943 v na pol prepereli baraki v Starih Ogencah na Notranjskem izšla njegova prva pesniška zbirka. V njej je bilo zbranih sedemindvajset pesmi, izšla pa je v nakladi 38 izvodov. Pesmi je po pesnikovem nareku tipkala plesalka, soborka iz kulturniške skupine, Marta Paulin Brina, s katero je imel pesnik v zadnjih mesecih življenja posebej globok odnos, ki se lahko razvije samo takrat, ko človek, s poslednjimi močmi, zroč smrti v oči, hlasta po življenju.

V začetku januarja 1944 je bila XIV. divizija poslana iz Suhe krajine na Štajersko, da pridobi nova ozemlja, privržence in borce. Nenavadno ostra zima in velika sovražnikova premoč sta vojaški pohod štirinajste divizije spremenila v največjo epopejo slovenskega narodnoosvobodilnega boja. Po dolgih dnevih borb in prebojev v kruti zimi, so se člani kulturniške skupine štirinajste divizije na smrt utrujeni nastanili na Žlebnikovi domačiji v Zavodnjah, slabe tri ure hoda nad Kajuhovim rodnim Šoštanjem. Hišo je napadla večja skupina nemških vojakov in orožnikov in v napadu je pod streli orožnika slovenske narodnosti padel tudi Karel Destovnik Kajuh. Karel Destovnik Kajuh je bil julija 1953 razglašen za narodnega heroja.

Dandanes, ko se dosežki NOB potiskajo na rob in se želijo celo prikazati kot zločinski, je izid romana o Kajuhu izjemno pomemben dogodek. Tisti, ki smo imeli to srečo, da smo se v šoli še učili o narodnih herojih in njihovih zaslugah za narod, se ob besedi Kajuh spomnimo na odločno in hrabro osebnost, ki je s svojo knjižico pesmi boju za svobodo skušala pridodati drugačno dimenzijo in ji je to tudi uspelo. Najprej seveda tisto borbeno/bodrilno, kjer gremo do konca, dokler dežela ne bo svobodna. Nato tisto ekspresionistično, da bo nov človek vstal iz človeka, da bomo zgradili nov svet, kar se je tudi zgodilo – zgradili smo ga … in uničili zaradi taistih stvari, proti katerim se je Kajuh boril. In na koncu tisto osebno, z intimnimi pesmimi, ki so večkrat ostale nekako ob robu, čeprav so se tematsko križale s prejšnjima dimenzijama, največkrat v eni in isti pesmi.