SEN PLESNE NOČI

α {Kolofon}

Avtorstvo in koreografija: Gregor Luštek

Ples: Gregor Luštek, Rosana Hribar, Kaja Lorenci, Vita Osojnik, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek

δ {O predstavi}

plesna predstava
PREMIERA: 17. november 2017, 20:00, APT.

»Naj gre za telo drugega ali moje lastno telo, lahko človeško telo spoznam le tako, da ga živim, kar pomeni, da vzamem na svoj račun dramo, ki se v njem odvija, in se z njim stopim. Jaz sem svoje telo, vsaj dokler imam neko izkustvo«

Osnovni koreografski moto Gregorja Luštka izhaja iz dvojne kodifikacije telesnosti, ki na eni strani predstavlja to, kar nas oblikuje znotraj danih kulturnih norm in institucij, ter na drugi strani naš konstanten individualni proces transformacije, izoblikovanja in prilagajanja telesnosti skozi prostor in čas. A ta specifična organizacijska telesna shema, je ves čas podvržena izgrajevalnemu procesu, zato svoje bistvo utemeljuje med razmerji notranjega in zunanjega doživetja. V ta namen, kot osnovni metodološki režim, Luštek zastavi triado hkratnosti: opazovalca, zasledovalca in voditelja ter neizogibnemu razmerju med telesom, ki se daje na ogled in kot tako vedno prejema povratno informacijo Drugega sopostavi pogled Merleau-Pontyjeve zaznave, kjer zdajšnjost vključuje preteklost in prihodnost in ki šele skozi pogled drugega potrdi obstoj vidnosti sebe. V tej simultani poziciji vztrajata tudi vsebina in forma ter se v razsežnosti bivanja stopita do te mere, »da ni mogoče vedeti, kdo vidi in kdo je viden«.

Luštek svoj koreografski diskurz gradi iz telesne organizacije, ki se poraja prav iz njegove instinktivne (ne)zmožnosti funkcioniranja. V tem kontekstu izhaja iz Merleau-Pontyjevega fenomena fantomskega uda, ki ravno v tej patologiji potrjuje totalno telesno izkustvo, ki ne prenese razlikovanja med objektom in subjektom, duhom in telesom, fizičnim in psihičnim, temveč ju prevede v novo subjektiviteto. Smisel se ne vzpostavlja na podlagi »dejanskih stimulov«, ti dobijo pomen šele v procesu situacije, ki je izven naše zavesti, kot pred-zavestna percepcija, oziroma naravnanost, ki jo Merleau-Ponty imenuje »bit v svetu«. Telo, kot nosilec »biti v svetu« skozi svet tudi spoznava svojo eksistencialno situacijo in v tem prepoznava svojo nezadostnost.

Znotraj te predpostavke Luštek poizkuša uveljaviti (ne)logično koreografsko partituro iz kinestetične izkušnje in oblikovati svojstven, skoraj neopisljiv sistem, ki omogoča tok gibanja, četudi se ta lomi, raztrgava, šele iznajdeva ali komajda artikulira. V tem sistemu tudi neprepoznavne sile sčasoma oblikujejo smiselni jezik in postajajo čitljive. Izkustvo se torej izkaže za aksiom ustvarjalnega procesa, ki slično kot Merleau-Pontyjevo razumevanje fantomskega uda, ki se nahaja nekje vmes, med prisotnostjo in odsotnostjo, v »očitnosti tega popolnega sveta« preden je telo-subjekt skozenj uzrlo svojo pomanjkljivost, ki jo ignorira, »in ignorira jo zato, ker ve zanjo«. V tem paradoksu se Luštkov gibalni ustroj ves čas nahaja v prostoru zunanje-notranje točke kontemplacije; to je preprosto nekaj, kar v njem obstaja, četudi le kot splošna in »neosebna bit«.

K tej vsebinski shemi koreografije pa Luštek pristopa tudi iz gledališkega referenčnega polja in osrednjemu vprašanju telesne pojavnosti dodaja elemente Shakespearovega dela Sen kresne noči. V teh vidno nevidnih silah, ki v komediji brišejo meje med sanjami in resničnostjo, med iluzijo in dejanskostjo, med nagonom in razumom, obarvano s karikaturo človeškega značaja, ki ga vodijo neobvladljive strasti in kesanja se vzpostavljajo tudi ostali odrski znaki. Skozi igro v igri, v tej ironični resonanci »biti v svetu« Sen kresne noči postaja Sen plesne noči (delovni naslov), ki skozi Luštkov plesni izraz formira in preformira osnovna načela ustvarjanja gibanja. Pri tem se spretno poigrava in išče različne vzporednosti, zaporednosti in kriterije tolmačenja tega atraktivnega Shakespearovega dela.

Tako kot Merleau-Pontyjeva »bit v svetu«, ki enako sumniči kot navdihuje tudi Luštkov Sen plesne noči (delovni naslov) išče svoj nov modus operandi, ki kot intenzivna, estetsko organizirana in ozaveščena zaznava postaja gledališka izkušnja, ki razpira pot novim zmožnostim branja plesne predstave. Le-ta postane izkušnja izmenjave med akterji in publiko, ki nima več fiksnega okvirja, niti strukture, ki bi nakazovala začetek, sredino ali konec. Objektivna resničnost se izmika, izkustvo se izkaže za fenomen, shemo ali silo, ki telesu omogoča slišati svoje lastne notranje ritmične prostore, vzgibe in tokove, ki morda ravno zaradi avtorju in stvaritvi prilagojenega kinestetičnega občutenja proizvedejo svojevrstno poetiko gibanja, ki izhaja izključno iz lastnega imanentnega procesa. Pri tem pa se ne sklicuje niti na fiktivno niti na realno doživetje, oziroma kot pravi Merleau-Ponty:« Jaz sem svoje telo, vsaj dokler imam neko izkustvo«

O koreografu in režiserju

Rodil se je leta 1973 v Novem mestu. Študiral na Fakulteti za šport. Ustvarja na področju gledališča in plesa kot plesalec, koreograf in asistent režije. Tekom svojega ustvarjalnega procesa sodeluje s pomembnimi ustvarjalci sodobno plesne umetnosti doma in v tujini in s številnimi gledališkimi režiserji. S plesalko Rosano Hribar tesno sodelujeta pri koreografijah in plesnih predstavah že od konca 90-ih. Za svoje avtorsko delo sta prejela številne domače nagrade, med drugim Trdinovo nagrado mestne občine Novo mesto, Župančičevo nagrado mestne občine Ljubljana in nagrado Prešernovega sklada. Na mednarodnem področju sta bila nagrajena za duet “8 let” na mednarodnem koreografskem tekmovanju v Beogradu in za duet “10 let” na mednarodnem tekmovanju za koreografe v Hannovru ter na mednarodnem koreografskem tekmovanju v Ludwigshafnu.

Ples:
Gregor Luštek
Rosana Hribar
Kaja Lorenci
Vita Osojnik
Žigan Krajnčan
Gašper Kunšek

Avtorstvo in koreografija: Gregor Luštek
Dramaturgija: Rosana Hribar
Scenografija: Ema Kugler
Kostumografija: Rosana Hribar
Glasba: Janez Vidrih, Branko Rožman, Zvezdana Novaković
Oblikovanje svetlobe: Simon Žižek
Oblikovanje vizualij: Gašper Brezovar
Rekviziter: Srečko Malovič
Garderoba: Nataša Recer
Inspicienstvo: Andrej Berger, Mitja Sočič
Tehnična podpora: Uroš Bon
Vodja projekta: Andrej Berger
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana