PRILIKA O GOSPODARJU IN SLUŽABNIKU {ANTON TOMAŽ LINHART: TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI}
24. soareja APTa: PRILIKA O GOSPODARJU IN SLUŽABNIKU
{ANTON TOMAŽ LINHART: TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI}
Predavanje: dr. Mladen Dolar
Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta je predelava komedije Figarova svatba (v francoščini La folle journée ou le mariage de Figaro), ki jo je napisal francoski komediograf Pierre Augustin Caron de Beaumarchais (1732–1799) in je tedaj veljala za eno najrevolucionarnejših komedij svojega časa. Ta veseli dan ali Matiček se ženi je gledališka igra, ki je izšla leta 1790, vendar je bila zaradi tedanje habsburške cenzure prepovedana, zato je bila prvič uprizorjena šele po marčni revoluciji, in sicer leta 1848 v Novem mestu.
Mladen Dolar je v svojem delu Uprizarjanje konceptov zapisal, da je bilo v slovenski literarni zgodovini prelitega precej črnila ob vprašanju Linhartove izvirnosti, češ da Linhart že ni bil epigon, ki bi le slepo sledil francoskemu izvirniku, v predelavo je vnesel veliko svojega, predlogo je obravnaval zelo svobodno, se od nje oddaljeval, predvsem pa jo nadvse izvirno adaptiral za naše razmere, jo pregnetel s slovenskim duhom itd. Skratka, napisal je nekaj slovensko izvirnega, ne pa prevajalsko posnemovalskega. Na eni strani izvirno ustvarjanje s svojo glavo, na drugi posnemanje tujih idej.
Nemara to v veliki meri drži, toda dilema se Mladenu Dolarju zdi napačno postavljena: pri Linhartu se mu zdi najbolj izvirno prav njegovo epigonstvo. Resda si je pri adaptiranju vzel svobodo in našel nekaj posrečenih rešitev (hkrati s tem pa tudi precej oklestil Beaumarchaisovo predlogo in jo okrajšal za nekaj pomembnih nastavkov), a vprašanje nazadnje sploh ni v tem. Linhart je izkazal svojo neizmerno duhovno prostost prav s tem, da je sledil tujemu zgledu, da je izbral zgled, ki mu bo sledil, in prav s ponovitvijo tega modela - z oponašanjem, prevajanjem, epigonstvom, prestavil Slovenijo v torišče tedanjega zgodovinskega dogajanja.
Mladen Dolar v svoji raziskavi nadaljuje: Težko si je predstavljati, kolikšna svoboda je bila potrebna za izbiro takega modela, kolikšno iztrganje iz zakotnih slovenskih razmer, lokalnih razmerij gospostva in hlapčevstva. Linhartova svoboda je bila v pripoznanju: ta model, ta francoski model, nabit s prekucuškimi socialnimi idejami in obetajoč drugačne čase, ta model je veljaven tudi tu, v teh pritlehnih kranjskih okoliščinah. Ta model je mogoče in potrebno prestaviti sem, njegov lokus je kranjsko podeželje prav tako kot Pariz (kjer se je sicer moral šemiti v špansko podeželje in se zgovarjati na bizarne navade španskih plemičev). Ta zgodba govori o nas, ta historični trenutek je naš lastni historični trenutek. Ta gesla so naša gesla, ta čas je naš čas in naloge, ki jih postavlja, so naše naloge. Ta model je v svoji univerzalni veljavi toliko slovenski kot francoski in toliko lahko slovenska samobitnost participira pri univerzalnem občestvu tedanjega historičnega trenutka.
In tako smo v enem samem koraku sredi zgodbe o razsvetljenstvu.
Nemara je najboljša opredelitev razsvetljenstva še vedno tista, ki jo je svojčas podal Foucault: da je namreč razsvetljenstvo tista doba, ki je samo sebe poimenovala za razsvetljenstvo, in to tako, da je pripoznala svojo pripadnost nekemu privilegiranemu historičnemu trenutku in si iz te svoje pripadnosti postavila naloge, ki iz tega trenutka izhajajo. Doba, ki je samo sebe prepoznala kot ključno historično epoho in prav skozi takšno samodojetje pravzaprav šele ustvarila historični trenutek, ki mu je pripadla. Takšno razumevanje historičnega trenutka je ta trenutek šele porodilo in z njim razsvetljensko držo odgovornosti tej epohi in odgovornosti te epohe pred zgodovino - držo, ki jo bo Foucault poimenoval 'ontologija sedanjosti' -, kjer subjekt zares postane subjekt šele skozi pripadnost neki historični sedanjosti in hkrati ta sedanjost postane historični moment šele skozi to prepoznanje - in v njej videl bistveno držo modernosti.
Linhart je bil razsvetljenec prav po tej emfatični opredelitvi - ne le preprosto skozi interes za francoske prevratne ideje in njihovo posnemanje, temveč skozi pripoznanje pripadnosti prav tej historični epohi in zavzetje drže, ki iz te pripadnosti sledi. Ponovitev Beaumarchaisovega zgleda je Linhartov odgovor na vprašanje, kaj smo in v katerem času živimo, ali nemara kar zametek odgovora na tri kantovska vprašanja: kaj moremo vedeti, kaj nam je storiti, kaj lahko upamo. V tem pomenu je ponovitev - posnemanje, prevajanje, priredba - najizvirnejša gesta, ki jo je bilo mogoče tedaj storiti, gesta ponovitve, ki je šele odprla prostor izvirnosti. Brez Linharta ni Prešerna.
Zato je treba peti hvalo temu neizmerno pogumnemu možu, duhovito domiselnemu in srčno kljubujočemu prevladujočim idejam, zatohlim okoliščinam in vsakršnim duhovnim ter posvetnim mogotcem. Hvalo njegovemu patriotizmu, prostemu domačijske in samobitnostne retorike. Hvalo njegovi neomajni drži, ki ji je ostal zvest dobesedno do poslednjega diha. Hvalo njegovi prostosti, ki si je drznila posnemati.