MEJE MOJEGA JEZIKA POMENIJO MEJE MOJEGA SVETA {Wittgenstein}

α {Kolofon}

Ideja in koncept: Gregor Luštek

Glasbenik: Eduardo Raon  

Vokalistka in plesalka: Irena Tomažin Zagoričnik 

Plesalec: Gregor Luštek 

Glasbenik: Kristijan Krajnčan  

Plesalka: Kristýna Peldová 

....

Produkcija: Anton 

δ {O predstavi}

»Smisel sveta mora biti zunaj njega.« S to trditvijo Ludwig Wittgenstein v logično-filozofskem traktatu postavi eno izmed najradikalnejših filozofskih tez 20. stoletja. V svetu, ki ga opiše logično strukturiran jezik, ne moremo najti smisla, saj je smisel že pred vsakim opisom zunaj vsakega dejstva, zunaj jezika samega. V tem duhu se lahko vprašamo: če smisel sveta ni v njem samem, kje ga lahko najdemo? In kaj, če ni jezik, temveč telo – telo v gibanju, v plesu – tisto, ki se dotika roba smisla, ne da bi ga imenovalo?

Meje mojega jezika so meje mojega sveta. Če je to res, kaj pomeni, če je moj jezik ples? Potem svet ni več opredeljen z besedo, temveč z dotikom, s težo, z dinamiko. Telo postane medij jezika, ki ne govori o, temveč v. V plesnem izrazu ni oddaljenosti do sveta, temveč neposredno prebivanje v njem. To je izkušnja, ki se ne posreduje z reprezentacijo, temveč z udeleženostjo. In ker se vsaka taka izkušnja vpiše v spomin, telo postane arhiv. Ne kot skladišče preteklosti, temveč kot zgodba, ki se sproti obnavlja v vsakem novem gibu.

Filozofija po Wittgensteinu ni znanost v klasičnem pomenu, saj ne gradi teorij, temveč razjasnjuje. Podobno tudi ples ni znanost, a hkrati deluje z natančnostjo znanstvene metode – s ponovitvijo, raziskovanjem, refleksijo in vnosom subjektivnosti. Ples uči: uči nas zaznave, odziva, meje in svobode. Uči nas jezika, ki presega besedo, a ne pade v kaos.

Če si brez zrcala ne morem ogledati lastne podobe, potem je vsakdanji jezik naše zrcalo mišljenja. Toda ko to zrcalo poči – ko besede odpovejo – pride ples. Telo v gibanju je ogledalo tiste misli, ki ne potrebuje pojmov. Tako kot filozofija zdravljenja razkriva zablode mišljenja, ples razkriva utelešene napetosti med jazom in svetom.

Wittgenstein je zapisal: »Predstavljati si jezik pomeni predstavljati si življenjsko formo (Lebensform).« Ples je prav to: oblika življenja, ki ni zgolj komunikacija, temveč bivanje. Morda je to tista oblika smisla, ki je – kot pravi Wittgenstein – zunaj sveta. A prav zato, ker je zunaj, se nam v plesu približa – ne kot odgovor, temveč kot gib.

 Odlomki iz besedila Gregorja Luštka