MEJE MOJEGA JEZIKA POMENIJO MEJE MOJEGA SVETA {Wittgenstein}
α {Kolofon}
MEJE MOJEGA JEZIKA POMENIJO MEJE MOJEGA SVETA {Wittgenstein}
Glasbeno plesni dogodek
Ideja in koncept:
Gregor Luštek
Avtorji in izvajalci:
Eduardo Raon
Irena Tomažin Zagoričnik
Gregor Luštek
Kristijan Krajnčan
Kristýna Peldová
Scenografija:
Eduardo Raon
Gregor Luštek
Asistentka:
Leja Jurišić
V predstavi so uporabljeni citati iz knjige Logično-filozofski traktat Ludwiga Wittgensteina.
Besedila za gledališki list:
Damir Josipovič
Leja Jurišić
Gregor Luštek
Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar
Garderoba: Nataša Recer
Produkcijska ekipa APT-a
Produkcija: Anton Podbevšek Teater
δ {O predstavi}
Pesnjenje z navdihom Ludwiga kot uvertura
Smisel.
Neizrekljivo smiseln.
Kaj je smisel in kako ga osmišljamo?
V postmoderni perspektivi relativizacija prinaša končni obup nad neskončnostjo.
Nobena racionalizacija v postmodernem ne ostane nedotakljiva.
A ta rekurenca k pre-mišljanju in pre-mišljênju vodi v vznik nenehnega zanikanja resnic.
In kljub temu da tem resnicam do Resnice manjka le malo, se vsled relativizacije zatekamo k še manj veljavnim.
Rezultate tekoče opazujemo.
Pa vendar, kaj pomeni smisel? Ali je to s-misel, v smislu »z mislijo«, ali pak s-misel po vzoru S-mast? S-visli?
Smisel je beseda z neizrekljivim smislom.
In če je v začetku Beseda Logos – ali je Beseda hkrati Smisel?
S-misel ne more biti enak niti z-mislu niti pre-mislu.
Ali ima misel kot osnova smisla maso? Težo ima strahotno.
Ako se utrne nam misel, ali prej utrinja, da lahko ugasne?
In kako se misel lahko prebudi, ako se pravkar utrne kakor plamen sveče?
Ali je produktivneje logosu odvzeti os in dodati s?
Ali nam z-log pomaga zlogovati ali slogovati?
Ali je sloga enaka dvozložni besedi Smisel?
Koliko uravnoteženja je v slogi in solipsizmu, če ga ni v silogizmu?
Ali se je mogoče do Smisla dokopati le z log-iko?
Ali smisel daje šele logika, kateri smisel podeljuje LOGOS?
Damir Josipovič
Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta
{glasbeno-plesni dogodek}
Svoboda, misel, smisel, slika, svet, stavek, srečanje, misliti, razmišljati, znak, zaznavati, prostor so besede, ki si jih koreograf in plesalec Gregor Luštek izbere za razmišljanje o definiciji in svobodni volji v plesni predstavi, poimenovani po znani Wittgensteinovi izjavi iz Traktata: Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta.
Predstava, katere naslov je poln meja, se paradoksalno ukvarja z odpiranjem prostora. Avtor ne želi, da bi se občinstvo ujelo v besede in pomene. Beseda oziroma jezik se v uprizoritvi pojavljata kot možnosti, enako kot ples, glasba, glas in scenografski elementi.
Namen predstave ni opisovati in razlagati delo Ludwiga Wittgensteina. Luštek Wittgensteina in njegov Logično-filozofski traktat uporabi kot pomagalo, da lahko skozi drug pogled opiše, kaj je zanj ples, kako se le-ta rodi, kaj v plesu počne in kaj želi z njim doseči. Kot je Wittgensteinu predstavljalo težavo razlaganje delovanja jezika, Luštku predstavlja težavo razlaganje plesa. Wittgenstein rešuje problem s pisanjem Traktata, Luštek z dolgoletnim razvijanjem lastnih plesnih principov, od katerih bosta dva uporabljena tudi v strukturiranju in plesanju predstave Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta.
Prvi princip, ki se ga Luštek posluži v predstavi, imenuje merjenje prostora. Telo ves čas meri prostor. V tem je telo, nasprotno od matematike, nezmotljivo. Luštka zanima, kako se lahko iz merjenja prostora rodi ritem in vznikne ples. V predstavi ga zanima, kaj pomeni imeti vse možnosti. Kaj so dejanski, logični in geometrijski prostori? Pravi, da se moramo otresti romantične definicije plesa in da je vsako telo zmožno najti svoj ples.
Wittgenstein mu ne pomaga opredeliti, kaj ples je, temveč kaj ples ni. Za Wittgensteina denimo ni toliko pomembno kaj kot kako. Za Luštka ples nista ne kaj ne kako, temveč od kod in kam. Zato nenehno govori o prostoru: »Če veš, od kod in kam, se kako in kaj izrišeta kristalno jasno.«
S poimenovanjem stvari si na nek način zamejimo zaznavni prostor in si posledično odvzemamo svobodo delovanja. Zato ga ne zanimajo poimenovanja plesa ali poimenovanja v plesu, ampak ga zanima, kaj v plesu pomeni tavtologija.
»Prav nič ne vem, na primer, o vremenu, če vem, ali dežuje ali ne dežuje.« S to znamenito tavtološko izjavo ne povemo ničesar o dejanskem prostoru, hkrati pa povemo vse o logičnem prostoru, navaja Wittgenstein. Prostor ostaja določen v svoji vzročno-posledični strukturi, a hkrati popolnoma odprt. Če dežuje, gre Luštek z dežjem, če ne dežuje, gre brez dežja. Če pogleda svinčnik, je lahko svinčnik, lahko je puščica, lahko je osrednja točka pogleda itd. Ključ je v spremembi zaznavnega prostora. Iskanje je že delovanje. »Splošna forma stavka je,« po Wittgensteinu, »z nečim je tako in tako«. Luštek s soustvarjalci na licu mesta lahko išče in natančno ve, da stvari so, kakršne so. Prostora za negotovost v smislu »ne vem, kaj naj zdaj storim« v tej predstavi ni. Negotovost je lahko samo konstruktivna opcija.
Po Wittgensteinu so sanje in misli konkretne. Kar je mogoče misliti, je že mogoče. Nelogično misliti ni mogoče, saj misel že sama logično opredeli prostor. V duhu njegove teze, da je svet vse, kar se primeri, Luštek pravi, da lahko leti. Ali to lahko fizično udejani ali ne, zanj ni vprašanje. Če ga nekdo vrže v zrak, bo letel. To je dejstvo. Tudi v sanjah leti. Letenje se v sanjah primeri. To je prostor delovanja. Za Gregorja Luštka je naš svet svet svobodnega delovanja.
»Iz sedanjih verjetnosti ne morem sklepati o prihodnjih dogodkih ... Svoboda volje je v tem, da prihodnjih delovanj trenutno ni mogoče poznati.« V teh izjavah Luštek pri Wittgensteinu zaznava malodušnost, njemu pa se zdijo optimistične. Ne dejanje, temveč delovanje! Reakcija! Reakcija! Reakcija! Luštka ne zanima hierarhično poimenovanje funkcij, pomenov in prostorov. Vztrajanje pri definicijah zaradi občutka varnosti mu je tuje. Namesto tega ga zanima spoznavanje sveta, ki od njega zahteva, da v ključnem trenutku izpusti osmišljanje sveta. To išče v sedanjem trenutku, ki ponuja neskončne možnosti le, če ga ne zamejimo z vnaprejšnjimi definicijami, na katere se pogosto opiramo iz čistega pragmatizma, lenobe ali strahu.
Zanj se novi svetovi oziroma možnosti odpirajo šele na mejah, kjer se varno poimenovanje konča.
»Dajte, fantje, malo zaplesati. Srečo težko najdemo sede.«
Skozi dolgoletno delo je razvil tudi princip, ki ga imenuje padanje v višino. Vsebinsko gre za to, da se vedno poistovetimo s tistim, kar se nam je pravkar razprlo.
Poistovetenje se dogaja v odpirajočem se prostoru, v tem, kar je pravkar tukaj. Kot smo že omenili, gre pri Luštku vedno za potovanje od nekod nekam, zato pravkar takoj ni več sedanjost in se odpira že novi pravkar. Ker ti prostori niso vnaprej definirani, se jim pogosto poskušamo izogniti. Ko naletimo na mentalno ali fizično pregrado, namreč spregledamo širino, ki se nam ponuja. Zaradi vnaprejšnjih stališč se nezavedno umikamo neposrednosti trenutka.
Tu se Luštek sreča s ključnim vprašanjem: Kaj se zgodi, ko se nekaj konča? Kaj se takrat začne? Ali temu sploh lahko rečemo konec ali je to v resnici le odriv naprej? Kako prav tam, kjer stališče ali poimenovanje najbolj trdno stojita, odpreti nov prostor za razmislek, za novo dojemanje situacije in za nov svet?
V tem prostoru ne razmišlja o tem, kaj bo sledilo, temveč išče »rešitve« znotraj trenutka, v katerem deluje. Izpostavlja, da si v trenutku, ko nekaj zanikaš, natanko v tistem, kar si zanikal. Zanima ga, kaj se zgodi, ko si resnično tukaj, pri čemer tukaj ni lokacija, temveč določitev biti prisoten v točki, kjer se meje preobražajo. Kjer se fizična zmožnost ustavi, se z vdihom ali prenosom zavesti odpre nov prostor, v katerem gre gib naprej. Pri tem Luštek navdih črpa tudi pri nizozemskem grafiku M. Escherju, ki se ne osredotoča na izoliran objekt, temveč na matematično soodvisnost celotne ploskve. V mnogih njegovih delih tisto, kar je bilo prej razumljeno kot praznina, postane aktivna oblika.
Luštek se torej ne sprašuje, ali na drugega reagira logično ali nelogično. Dejanje, ki ga izvede, je tisto, kar je dejansko doživel, zato se v njem nekaj spremeni. Njegova sprememba preobrazi oba, njega samega in drugega, naj bo to soplesalec, glasbenik, partner ali občinstvo.
Če Wittgenstein v Traktatu opisuje logično strukturo stavkov, pogoje za njihov pomen in naravo njihovega nanašanja na svet, se Luštek v dotični predstavi ukvarja z logiko tvorjenja plesa in kaj pomeni določanje smisla v mediju plesa, ki nima fiksnega znaka ali simbola. V ta namen mora v prvi vrsti razorožiti (gledališki) znak. Iz slovenskega poimenovanja gledališče razberemo poudarek na tistem, ki gleda, iz hrvaškega kazalište poudarek na tistem, ki kaže. Luštku pa je konceptualno najbližje srbsko poimenovanje pozorište, ki nosi v sebi besedo pozor(nost). Pozornost oziroma zavestna zbranost je za Luštka eden izmed bistvenih elementov plesanja ali bivanja na odru skozi predstavo.
Razorožitev znaka pojasnjuje: »Zdi se torej, kot da ne bi bila potrebna logična identiteta znaka in označenega, temveč zgolj neka notranja logična relacija med njima ... Takšna relacija v določenem smislu vključuje eksistenco neke bolj temeljne notranje identitete.« Ljudje živimo v svetu, ki nam na primer ni všeč, a ga vseeno neprenehoma želimo razumeti na isti način in vztrajno ga/se tudi reprezentiramo na isti način. Perpetuiranje uporabe vedno istih znakov ohranja svet, kakršen je. V prizadevanju za spremembo na svetu je Luštek začasno pripravljen žrtvovati celo smisel in razumevanje. »On je moški in pleše s plesalko« je pogosto le padanje v vnaprej začrtan znak. Znak, začrtan s prostorom, kulturo, načinom. On pravi: »To ni moj znak. To je krščanski znak, kulturni znak, to je evolucijski znak.« Znaka se seveda ne da kar tako odstraniti ali zamenjati, lahko pa se zamenja notranja relacija.
Drugi definira tvoj prostor že s tem, da je. Ko vdihneš, daš prostor zraku. Ne pozabimo, da je bil dunajski valček nekoč prepovedan.
Leja Jurišić
