Da CVET LEPOTE nikdar ne umre
Soareja: Da Cvet Lepote nikdar ne umre
Shakespearovi Soneti
Nastopa: dr. John Anthony Stubbs
Interpretacija poezije: Barbara Ribnikar
Shakespearove Sonete, ki so prvič izšli leta 1609, štejemo med najbolj znane nerešene uganke v zgodovini svetovne književnosti. Že za prve bralce je bila ta knjižnica kratkih pesmi, v kateri skoraj vsaka pesem vsebuje štirinajst verzov in se prilega novim, »shakespearskim« vzorcem rim, objekt kontroverznosti in skrivnosti. Shakespearov založnik je knjigo posvetil neznanemu moškemu, »Mr W. H.«, ki ga je opisal kot »edini navdih« zbranih pesmi. Tako je bil vir in navdih teh pesmi o ljubezni, strasti, lepoti, seksualni obsedenosti in skrbi o smrtnosti in nadaljevanju rodu – moški. Poleg te nenavadnosti je bilo Shakespearovo ime že povezano z njegovim mecenom, ki je bil obsojen izdajalec in zarotnik; gre za grofa Southamptona, ki je bil eksotičen in prefinjen lik, najprej v središču, po teh dogodkih pa na robu kraljevega dvora.
V luči različnih protislovij o avtorstvu sonetov, psiholoških teorij ter razprav o politični moči in socialni moralnosti v sedemnajstem stoletju so ti verzi v moderni dobi še bolj očarali vrste generacij raziskovalcev, pisateljev, igralcev in navadnih bralcev. Neoklasicistične avtoritete razsvetljenstva niso marale tega dela Shakespearovega opusa. Zadržani so bili že do same forme. Poleg tega so se jim zdeli Shakespearovi soneti preveč osebni, preveč intimni, preveč ranljivi in goli – natanko tiste lastnosti, ki so priljubile te pesmi občinstvu dvajsetega in sedanjega stoletja. Eksperti so se izčrpali v lovu za identiteto Shakespearovega »mlajšega prijatelja« in njegove »temnopolte« ljubimke; mnogo teorij obstaja o tem, kdo sta bila, pa tudi o drugih likih, ki nastopajo v sonetih. Strokovnjaki so se spraševali, ali so Shakespearovi soneti res njegovo delo; in če so, ali je res hotel, da se v knjižni obliki razkrije tako odkrita pripoved o njegovih verjetno najbolj intimnih izkušnjah in občutkih. Čeprav je nekaj biografskih odtenkov skoraj gotovih – na primer zelo ganljiva senca Shakespearovega edinega sina, Hamneta, ki je umrl kot otrok –, je veliko vplivnih glasov vztrajalo pri tem, da ti soneti ne vsebujejo nobenih sledi Shakespearovega dejanskega življenja. To se je začelo v provincialnemu angleškemu mestu Stratford, leta 1564, in se – po neverjetno plodoviti karieri v londonskem teatru – tam tudi končalo, leta 1616.
Na naši soareji, posvečeni sonetu, bomo poslušali nekaj teh neverjetnih pesmi – v bogatem, izjemno občutljivem, ampak tudi razmerama neposrednem prevodu Janeza Menarta. John Stubbs bo predstavil nekaj misli o njihovem kontekstu in različnih interpretacijah in gotovo bomo ugotovili, da je, ne glede na specifične teorije in šole, bistven element sonetov njihova nenehna drama. Vsak sonet je kot »sobica« ali majhna gledališka scena; in na vsakem mikroodru nam Shakespeare ponudi pogovor, prepir, meditacijo ali – včasih – trajen, spontan krik emocionalne bolečine. V njih lahko prepoznajmo svoje dvome, radosti in težave z ljubeznijo. Čeprav Shakespearovi Soneti sestavljajo zgodbo o občudovanju starejšega moškega do mlajšega, lepega moškega in o obsedenosti pripovedovalca z neko »temno žensko«, ne razberemo izidov teh zapletov. Zgodba ostane povsem odprta. Shakespeare nima jasnega sporočila o ljubezni ali poželenju; razen tega, da so Erosove oblike vedno neprevedljive in daleč od iger bogov. Kot pravi o ljubimki v enem od sonetov (130): »Ko ona hodi, stopa kot ljudje.«
Vstop prost ob predhodni rezervaciji sedišč na naslovu:
vstopnice@antonpodbevsekteater.si
