PREMIERE 2026

"DUH JE KOST" (G.W.Hegel)

Produkcija Anton Podbevšek Teatra 2026

MEJE MOJEGA JEZIKA POMENIJO MEJE MOJEGA SVETA

ideja in koncept: Gregor Luštek;
premiera: 9. marec 2026
produkcija: Anton Podbevšek Teater

»Smisel sveta mora biti zunaj njega.« S to trditvijo Ludwig Wittgenstein v logično-filozofskem traktatu postavi eno izmed najradikalnejših filozofskih tez 20. stoletja. V svetu, ki ga opiše logično strukturiran jezik, ne moremo najti smisla, saj je smisel že pred vsakim opisom zunaj vsakega dejstva, zunaj jezika samega. V tem duhu se lahko vprašamo: če smisel sveta ni v njem samem, kje ga lahko najdemo? In kaj, če ni jezik, temveč telo – telo v gibanju, v plesu – tisto, ki se dotika roba smisla, ne da bi ga imenovalo?

Meje mojega jezika so meje mojega sveta. Če je to res, kaj pomeni, če je moj jezik ples? Potem svet ni več opredeljen z besedo, temveč z dotikom, s težo, z dinamiko. Telo postane medij jezika, ki ne govori o, temveč v. V plesnem izrazu ni oddaljenosti do sveta, temveč neposredno prebivanje v njem. To je izkušnja, ki se ne posreduje z reprezentacijo, temveč z udeleženostjo. In ker se vsaka taka izkušnja vpiše v spomin, telo postane arhiv. Ne kot skladišče preteklosti, temveč kot zgodba, ki se sproti obnavlja v vsakem novem gibu.

Filozofija po Wittgensteinu ni znanost v klasičnem pomenu, saj ne gradi teorij, temveč razjasnjuje. Podobno tudi ples ni znanost, a hkrati deluje z natančnostjo znanstvene metode – s ponovitvijo, raziskovanjem, refleksijo in vnosom subjektivnosti. Ples uči: uči nas zaznave, odziva, meje in svobode. Uči nas jezika, ki presega besedo, a ne pade v kaos.

Če si brez zrcala ne morem ogledati lastne podobe, potem je vsakdanji jezik naše zrcalo mišljenja. Toda ko to zrcalo poči – ko besede odpovejo – pride ples. Telo v gibanju je ogledalo tiste misli, ki ne potrebuje pojmov. Tako kot filozofija zdravljenja razkriva zablode mišljenja, ples razkriva utelešene napetosti med jazom in svetom.

Wittgenstein je zapisal: »Predstavljati si jezik pomeni predstavljati si življenjsko formo (Lebensform).« Ples je prav to: oblika življenja, ki ni zgolj komunikacija, temveč bivanje. Morda je to tista oblika smisla, ki je – kot pravi Wittgenstein – zunaj sveta. A prav zato, ker je zunaj, se nam v plesu približa – ne kot odgovor, temveč kot gib.

Odlomki iz besedila Gregorja Luštka

IZGUBLJANJE ČLOVEŠKOSTI
{Srebrenica kot zgodovinsko dejstvo / Operacija Krivaja 1995}

režija: Matjaž Berger
premiera: 25. maj 2026
produkcija: Anton Podbevšek Teater; v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana

Besedilo Dragana Popovića IZGUBLJANJE ČLOVEŠKOSTI je kulturološka rekonstrukcija in analiza masakra v Srebrenici {BIH}, ki kontekstualizira tragedijo, ki se je zgodila v obdobju med 11. in 19. julijem 1995 v vojaški operaciji kodne oznake Krivaja 1995, ko so vojaki Republike Srbske pobili, umorili, zmasakrirali več kot 8000 ljudi {na spomeniku v Srebrenici leta 2025 piše – 8372 skupno število žrtev, ki ni končno}, predvsem Bošnjakov {muslimanov} iz srednjega Podrinja. Žrtve so bile otroci, ženske, dečki in moški stari med 15 {tudi še mlajši} in 60 let, generacija torej, ki je izginila ali pa je {tistim, ki jim je skoraj akcidentalno to uspelo} iz te morije izšla s hudimi mentalnimi in telesnimi ranami, poškodbami in ad infinitum izgubo vsakršne človeškosti, z degradacijo človeškega v izmeček, v manj kot nič …
Dragan Popović je v svoji analekti Izgubljanje človeškosti s posameznim singularnimi zgodbami, ki vodijo na morišče prevare, izvedbo masakra, ubijanja na različne načine, posiljevanja, prikrivanje masakra, skrivanje trupel in negiranje genocida, zlasti s strani določenih mednarodnih subjektov ali drugih organizacij {predvsem tudi s strani aktualne oblasti v Republiki Srbski kot v Republiki Srbiji} – {o}pisal tragedijo, ki se je dogajala vzporedno z našimi življenji v letu 1995.
Zakaj danes uprizarjati kontekst srebreniške tragedije? Ker gre za zanikanje genocida samo zato, ker pobiti niso imeli pravega imena in niso bili prave vere {iz ene od utemeljitev} – to je tisto, česar se preživelih in svojce žrtev ontično dotika, podpihovanje sovraštva do Bošnjakov pa je danes geslo dneva. Zanikanje genocida ima cilj, da se povsem izbriše kakršnakoli odgovornost zanj v preteklosti in da se z negacijo anticipirajo uničevanja v prihodnosti.
Gledališka rekonstrukcija Izgubljanje človeški temelji na montaži + sintezi tragičnih zgodb posameznikov z imeni in priimki, ki so bili rablji in žrtve; inscenacija se ukvarja s sodnimi epilogi Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu in s protislovji, ki jih ponujajo interpretacije, odgovornih za zločine, kot tistih, ki s temeljno izgubo človeškosti živijo naprej…Inscenacija je sinteza igralskih interpretacij zgodb in dokumentarnih gradiv, bodisi arhivskih dokumentov, povelj, šifriranih sporočil, posnetkov prisluhov iz komand za masaker – do fotogramov ali video posnetkov, ki so si jih naročali rablji sami.

Odlomki iz besedila Matjaža Bergerja

HVALA ZA VAŠ PRISPEVEK
po motivih Poti v Wigan Georgea Orwella

režija: Bor Ravbar
premiera: 23. oktober 2026
koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej

Uprizoritev Hvala za vaš prispevek se vsebinsko in idejno naslanja na Pot v Wigan (Road to Wigan Pier) Georgea Orwella. Prvi del knjige obsega sociološko raziskavo življenja, dela in organiziranja delavcev na severu Anglije, predvsem v mestih Wigan in Sheffield. Orwell opisuje življenjske razmere, bedo, bolezni in načine izkoriščanja, ki so značilni za industrijsko razvit angleški sever ter načine, kako se s tem soočajo izkoriščani delavci. Zelo jasno prevprašuje lastno meščansko pozicijo, ki jo prinaša njegovo poreklo iz srednjega razreda in skoznjo tudi njegov lasten pogled na bedo in ljudi, ki jih opisuje. Ponekod s kritično distanco, drugod pa z nekoliko manj distance, se Orwell postavlja direktno v središče dogajanja, da bi lažje razumel strukturno pozicijo, ki mu je, kot predstavniku srednjega razreda, tuja.
Uprizoritev Hvala za vaš prispevek razpira vprašanja o poziciji javne osebe – intelektualca, raziskovalnega novinarja, raziskovalca, znanstvenika, publicista, esejista, umetnika, režiserja, igralca, pisatelja itd. – v sodobni družbi. Avtorska ekipa uprizoritve stoji na stališču, da je nujno v javnem prostoru govoriti o delavstvu, o razrednem boju ter o ideoloških in represivnih aparatih države na poglobljen in vključujoč način. Danes je to še toliko bolj važno zaradi vseh sredstev, ki jih vladajoči razred uporablja za zatiranje tovrstne debate in preusmerjanja pozornosti. Vendar je zgolj odločitev, da bomo o tem govorili in imeli stališče, šele začetek procesa. V središčno točko uprizoritve postavljamo vprašanje, kako danes javno govoriti o delavskem razredu, ga uprizarjati ali celo upodabljati, ne da ga izrabljamo ali fetišiziramo?
Pri uprizoritvi ne gre za potapljanje v Orwellov čas, temveč za razprtje vprašanj o današnjem času, ki na žalost še zmeraj obsega vse svetove, ki jih Orwell opisuje, le da so ti geografsko razpršeni in na določenih področjih popolnoma izginili iz zahodnih držav (če Orwell vzpostavi razliko med meščanskim in »poženščenim« jugom Anglije in industrijsko-delavskim severom Anglije, bi lahko danes govorili o Zahodu in globalnem Jugu, o napetosti med G7 in BRICS in med »razvitim« in »nerazvitim« svetom). Uprizoritev bo sledila principom Brechtove gledališke dediščine skozi delavniški princip (Werkstadt) in se bo predvsem osredotočala na informiranost igralca in aktivnost gledalca. Vse to z namenom, da pri gledalcu utrdimo tezo uprizoritve, ki je to, da se beda delavskega razreda, h kateri kot potrošniki v zahodnem svetu prispevamo prav vsi, ne dogaja nekje daleč, temveč je to tukaj in zdaj prisotno povsod okoli nas in lahko na to tudi mi vplivamo.

Odlomki iz besedila Bora Ravbarja

Katja Mihurko, Eva Mahkovic, Andreja Kopač: ZOFKA K.

režija: Jana Menger
premiera: november 2026
koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana

Slovenska pisateljica, publicistka in feministka z začetka 20. stoletja Zofka Kveder (1878 Ljubljana – 1926 Zagreb) je bila ena od prvih slovenskih izobraženih in družbeno aktivnih žensk, pisateljic, ki je odkrito govorila o ženskih pravicah, ki zadevajo enakopravnost, materinstvo in seksualnost, kakor tudi feministk, ki so se borile za dostop žensk do izobrazbe, dela in javnega življenja. Zofka Kveder je obenem ena izmed prvih slovenskih pisateljic in prva pisateljica, uvrščena v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Kratko prozo z žensko, kmečko, mestno, izseljensko tematiko in tematiko balkanskih vojn je objavljala v Slovenskem narodu, Edinosti ter Domu in svetu in številnih drugih časnikih. Obenem velja tudi »oznaka«, da so kot Zofke Kveder danes lahko poimenovane ženske, ki sledijo njenim idejam; izobražene, samozavestne, družbeno angažirane in kritične do patriarhalne družbe. Njen simbolni kapital danes predstavlja pogumno in napredno žensko, ki zagovarja enakost spolov, ki odkrito govori o tabujih in ki ne pristaja na podrejeni položaj žensk. Zofko Kveder zaznamuje neposredno sodoben in pogovorni ton; velikokrat je ironična ali šaljiva, ki pogosto vključuje blago zbadljiv moški govor, obenem pa tudi ponos kot samopodoba sodobnih žensk, ki se zavestno poistovetijo z Zofko Kveder in njenimi ideali.
Uprizoritveno izhodišče temelji na delu raziskovalke življenja in dela Zofke Kveder Katje Mihurko in njenega dela Drzno drugačna. Zofka Kveder in podobe ženskosti (2003). Uprizoritev obenem črpa iz biografskih zapisov kot diskurzivnem narativu, ki bo vključeval številne dokumente in tekste, ki zadevajo žensko identiteto, žensko željo in svobodo.
Z rušenjem in preizpraševanjem »naravne vloge« žensk je Zofka Kveder pionirka glede kritičnega premisleka o družbenih vlogah žensk, ki jasno zahteva, da ženska ne more biti svobodna, dokler ni ekonomsko in izobraževalno neodvisna, po drugi strani pa, da ljubezen nikoli ne sme temeljiti na podrejenosti, temveč na spoštovanju in svobodi obeh. Kveder s tem želi razkriti resnični misterij, ki je v tem, kako ženska lahko ohrani svojo dušo, če ji družba ne dovoli biti to, kar je. Psihološki in družbeni portret ženske, ki išče identiteto v svetu, kjer je ta identiteta določena od zunaj, je povod za gledališko uprizoritev, v kateri so družbeno izjemno napredne in pogumne ideje Zofke Kveder v začetku 20. stoletja, v 21. stoletju znova postavljene na tnalo čustvene, družbene in intelektualne emancipacije.