Profesorju Miletu Korunu...

MILE KORUN…je bil…ni dobro rečeno, zato ker je in bo in ostaja naš vodnik po odtenkih razmišljanj o oblikah znotraj misli, ki mislijo in ljubijo in sovražijo lastno protislovje, lastno negacijo in lastno transcendenco in metaforično strukturirajo čez-pot…Svet onkraj pravil, fikcija z dobrimi in resničnimi in lepimi odgovori na neodgovorljiva vprašanja Govorim o nastajanju inscenacije, govorim o režiji pri nastajanju gledališke interpretacije sveta.
Biti z mislijo misli Mileta Koruna je bila lahko v praksi tudi polemika, izpostavitev, boj, boj z Ojdipom režijske konstelacije, ljubezen s človekom, ki te drži za jajca, če hočeš {b}iti po naslovu, ki izhaja iz podmene, označevalca - gledališka režija… In pri tem vsekakor ne gre za fantomizacijo, demoniziranje lika, ki je branil gol gledališča in bil hkrati notorični golgeter teatra, ki je kljuboval nacionalizmu, pasatizmu, idiotizmu, buc buc teatru, hlapčevstvu, idiolatrizmu, predpisani dogmi gledališča, patološkemu narcizmu junakov, ki so se bali samega sebe…Govorim o singularnosti, ki je gledališko ljubila premene, protislovja, nekatere materpoetike in rizome, ki je lahko videla in zagledala rešitve določenih dramskih situacij izključno kot na glavo obrnjene možnosti…
Kot profesor je utelešal lik za katerega se prepostavlja, da ve – torej lik transferja, mojstra veščine, ki je izigraval reprezentacijo in dozdevke, otroka na prestolu, ki se s kamenčki igra…Zahtevnost in ljubezen, vrlina in subverzivna ironija ali cinizem, dotik in neposreden poglobljen pogled v oči, da te strese, da te uniči, da te dvigne, da te osamosvoji, da te singulizira…Arheologija poklicev, ki ji lahko sintetizira pojem gledališke režije, to je bil moj profesor Mile Korun. Pri vsaki vaji je – kot je to notorično počel Edvard Kocbek – pisal dnevniške zapise: tudi enostavčne, likovne konstelacije, psihograme igralčevih amplitud, teoretske modalitete, doneske igralskih improvizacij, ki so včasih izgledale bolj verodostojno in elokventno, kot študijske produkcije same… Nekaj knjig je kadriralo ali naddoločalo profesorjevo pedagoško početje – knjiga kulturnega teoretika Johana Huizinge - Hommo ludens in knjiga Rogerja Cailloisa – Igra in ljudje, ki v središče refleksije postavita ludus, igro in igralni prostor; z aklamacijo, a v polemiki Caillois razpiše igro kot agon = tekmovanje, alea = naključje, mimicery = posnemanje/igranje vloge, ilinx =vrtoglavica, omama…To je bilo počelo in vzgib in met diskobolosa Ideje v svet oblike, za katero je bilo organska iskrenost in pogum, izpostavitev in tveganje, znanje o fenomenu in ekstatična transformacija znotraj intuitivne interpretacije. Borba s starim in preživetim modelom, borba z novim, ki je {bil} velikokrat označevalec brez označenca…Borba z navado, pravili, kanoni, klišeji, mimetičnim…za odpiranje in osvobajanje in modernistčna stava o dejanskosti, ki jo znotraj vmesposeganja lastne umetniške geste spreminjamo – k odprti strukturi…
Hvala Ti, dragi profesor, hvala Ti spoštovani Mile Korun!

Matjaž Berger