ZOFKA KVEDER : dr. KATJA MIHURKO
V letu 2026, ko obeležujemo 100. obletnico smrti Zofke Kveder - ene od ključnih osebnosti ženskega literarnega in družbenega prebujanja na prelomu 20. stoletja, bomo v Anton Podbevšek Teatru izvedli soarejo z Katjo Mihurko, eno najpomembnejših raziskovalk zapuščine Zofke Kveder.
Katja Mihurko je zapisala, da je bilo januarja 1913. leta v izložbi Schwentnerjeve knjigarne v tedanji Prešernovi (danes Čopovi) ulici razstavljena karikatura z naslovom Slovenski literati. V povsem moški druščini je tedaj Hinko Smrekar upodobil eno samo literatinjo – Zofko Kveder (1878-1926). Predstavnike in predstavnico slovenskega Parnasa je opremil z različnimi predmeti, ki naj bi ponazarjali njihove lastnosti, edina svojega spola je upodobljena z gorečim srcem v roki. Karikaturistu bi lahko na prvi pogled očitali stereotipni prikaz ženskosti, a dobro poznavanje njenega dela in življenja, mu mora dati prav. Če goreče srce predstavlja silna čustva, predvsem razdajajočo in vseobsegajočo ljubezen, potem bi se Zofki Kveder težko bolje prilegal katerikoli drugi simbol.
Že prvotno besedilo življenja, kakor ga izpisuje pisateljsko pero Zofke Kveder, je na mnogih mestih temačno in zaznamovano z neutešenim hrepenenjem po ljubezni. Iz njenih spominov in premislekov o lastnem otroštvu lahko sklepamo, da so ta mračna mesta avtobiografska. Umestitev družine Zofke Kveder v družbeno in razredno strukturo ni povsem enostavna. Ko se rodi, je njen oče Janez Kveder pomožni železniški sprevodnik v Ljubljani, torej v pregovorno varni državni službi, mati Neža, rojena Legat, prihaja iz Kranja in je hči hišnega posestnika. Rojstvo otroka je za oba starša pomemben dogodek. Janez Kveder ponosno piše prijatelju in ga prosi za botrstvo, mati se z deklico, ki jo nekoliko okorno drži v naročju, zazre v fotografov objektiv. Oče je v življenju že nekaj skusil: obdobje velike lakote, služenje vojaškega roka v mornarici in različna delovna mesta, saj je nestanovitnega značaja, veseljak. Mati je s poroko ušla življenju “stare device”, ob rojstvu deklice je stara sedemindvajset let, oče je pet let starejši. Njegova izguba ali odpoved službe pomeni za družino veliko spremembo – preselijo se na podeželje, v še bolj patriarhalno okolje, kjer sta edina prostora družabnosti gostilna in cerkev. V pomanjkanju drugih razvedril se Janez Kveder zateka v prvo in vse bolj tone v alkoholizem, Neža Kveder pa v božji hram in postaja vse bolj verna. Oče je v različnih notranjskih krajih in vaseh, kjer kasneje bivajo (Lož, Velike Bloke, Nova vas na Blokah, Draga, Retje), občinski uradnik, trgovec, gostilničar, torej del vaške elite, vendar je otroštvo Zofke Kveder zaznamovano z nasiljem obeh staršev, kakor lahko beremo v njenih avtobiografskih pripovednih besedilih, iz katerih že veje tudi hotenje, da bi lahko živela življenje brez omejitev, ki jih je v devetnajstem stoletju postavljal spol. Ena izmed največjih preprek za svobodne življenjske izbire žensk je bil nedvomno težak dostop do izobrazbe. A v tem pogledu je bil Janez Kveder nedvomno napreden, saj se mu je zdela vaška dvorazrednica za hčerko vendarle premalo, zato jo je poslal v Ljubljano, kjer je obiskovala zavod Lichtenturn. Tam so se šolale predvsem deklice iz revnejših družin, ki jim je bilo šolanje pri uršulinkah prevelik strošek. So pa mnoge bivale v uršulinskem internatu in med njimi je bila tudi Zofka Kveder. Otroštvo in zgodnja mladost Zofke Kveder sta bila z redkimi izjemami, ko je bil oče trezen in je uživala neomejeno gibanje v naravi s prijatelji in mlajšima bratoma, zaznamovana z nesrečnim zakonom staršev, ki sta svoje nezadovoljstvo z življenjem izražala v medsebojnem nasilju, s pretepanjem in zmerjanjem otrok. Pomanjkanje ljubezni je deklica najprej iskala pri teti in prijateljicah, kot najstnica pa tudi pri nasprotnem spolu, kjer naj bi v dvome o pravilnosti odločitve za duhovniški poklic spravila semeniščnika in pesnika Franja Neubauerja, a kaj več od mimobežne romance se ni zgodilo. Po vrnitvi s šolanja v Ljubljani, je doma zdržala le kratek čas. Popotnica, s katero se je odpravila v življenje, ko je leta 1897 dokončno zapustila družinski dom, sta bila občutek, da je bila prikrajšana za starševsko ljubezen in odločitev, da bo v življenju kljubovalno uresničila svoje cilje – predvsem ljubezen do odkrivanja novih svetov, tako realnih kot simbolnih.
V prvi službi v Kočevju in kasneje v Ljubljani se je lahko prepričala, da ženska iz srednjega sloja brez višje izobrazbe nima veliko možnosti za zaposlitev, še najbolj primerna so slabo plačana pisarniška opravila. V Ljubljani je pisarsko tlako opravljala pri dr. Ivanu Šušteršiču in začela resno premišljevati o pisanju. Napisala je nekaj zgodb in jih poslala pod psevdonimom, da ne bi izgubila službe, različnim časopisom in revijam. Prvo objavo je prinesla tržaška revija Slovenka, kmalu se je razveselila še drugih. A najbolj razumljena se je počutila prav v Slovenki, zato je sprejela ponudbo njene urednice, da se pridruži uredništvu v Trstu. Tamkajšnji krog mladih, uporniških literatov jo je sprejel z odprtimi rokami, v Ljubljani pa se je poslovila od novega znanca, Antona Aškerca, ki ob srečanju z njo ni ostal ravnodušen, saj ga je ob zadnjem srečanju premagala strast, kakor je zapisala v monografiji o njem Marja Boršnik.
Drugačnost, drznost v dejanjih, razmišljanjih in literarnih ter publicističnih zapisih sta tudi v Trstu zbujali pozornost, kjer koli se je pojavila – včasih tudi v moški obleki. Spogledovanje z novinarjem Franom Klemenčičem je kljub njegovim grožnjam s samokresom, da se bo ubil, če ga ne usliši, tedaj delovalo zgolj kot še ena romantična prigoda, nekaj let kasneje pa se je predvsem zahvaljujoč odvetniški spretnosti Ivana Tavčarja rešila iz tožbe, ki jo je sprožil nekdanji občudovalec, ko je svoji prijateljici in njegovi zaročenki odsvetovala zakon z njim.
Četudi z današnjega zornega kota njeni feministični zapisi v Slovenki niso bili radikalni, so bili njeni nazori o podrejenosti žensk za slovenski prostor prodorni. Zahtevala je pravico do izobrazbe, socialne pravice za delavke, pravico do svobodne izbire partnerja in pogoje, v katerih bi ženske imele enake možnosti za samostojno preživljanje in ne bi bile finančno odvisne od moža ali sorodnikov.
Ob tem je vse bolj spoznavala, da potrebuje tudi formalno izobrazbo in to si je lahko pridobila le v Švici, saj so tedaj tam tujke lahko študirale tudi brez opravljene gimnazijske mature, pogoj je bil le uspešno opravljen pogovor z rektorjem. Tega je opravila brez težav in se vpisala na bernsko univerzo. Nova izkušnja univerzitetnega življenja, nove prijateljice in predvsem prijatelj – bolgarski študent Petko Conev, s katerim je vse življenje gojila stike, so jo navdihovali pri pisanju zgodb in daljšega pripovednega besedila Študentke, v katerem je opisala novo generacijo žensk. V iskanju sredstev za preživetje je začela pisati tudi v nemščini. Kar nekaj besedil je bilo objavljenih, nekaj je bilo preveč drznih, a je za enega izmed njih kljub temu, da ni bilo objavljeno, dobila honorar. V Švici ni ostala niti do konca semestra, spet je bila ljubezen – kot vedno do novih izkušenj, a tokrat tudi do moškega – tisto, kar jo je gnalo naprej. A čeprav jo je v Pragi čakal zaročenec, hrvaški študent medicine in dekadentni pesnik Vladimir Jelovšek, se je za dva meseca ustavila še v umetniško navdihujoči bavarski prestolnici. Na deževen in hladen zgodnjemarčevski dan se je pripeljala v Prago, ki je za šest let poznala njen novi dom.
Kulturnemu vrvežu slovanske srednjeevropske prestolnice se je povsem predala, tudi potem ko je rodila hčerko. Očarale so jo svetovljanske češke pisateljice, s katerimi se je srečevala, praški nemško pisoči literati, ki so jo povsem sprejeli v svoj krog, hrvaški in slovenski študentje, s katerimi je dolgo v noč razpravljala v kavarni Slavija in se potem sama odpravila v svoj predmestni dom, saj ni želela stanovati skupaj z Jelovškom, da bi ohranila romantiko njune zveze. Za slovensko kulturno okolje je bila velikokrat prenapeta emancipiranka. Tako podobo si je ustvarila že s prvo knjigo, zbirko kratkih besedil Misterij žene. Z njo je na prelomu stoletja razburkala slovensko javnost in po Cankarjevih besedah ji je uspelo to, kar ni nikomur poprej – združila je leve in desne intelektualce, ki so s skupnimi močmi dokazovali neprimernost njenega prikazovanja ženskih zgodb z roba in središča družbe – in jo pri tem merili tako z moralnimi kot literarnimi vatli. Tudi mnogim sodobnicam njeno pisanje in obnašanje ni bilo všeč, saj je odpiralo vprašanja, o katerih raje niso razmišljale, saj so imela vsa skupni izvor – spoznanje, da je svoboda žensk, tudi tistih iz višjih slojev, neprimerno bolj omejena kot svoboda moških. Zofka Kveder do sovražnih in posmehljivih odmevov iz domovine ni bila ravnodušna, nemalokrat je njihove vzporednice začutila tudi v čeških krogih, v katerih se je gibala, zato je bila velikokrat obupana. Sama se je označila kot osebo, ki niha med vriskanjem do neba in zamorjenostjo, ki si želi izhoda v smrti.
Ko danes prebiramo njeno literaturo, v katero je ujela, kakor nihče izmed njenih slovenskih sodobnikov, skorajda brezštevilno galerijo ženskih usod, njene prevode, s katerimi si je služila vsakdanji kruh, preštevilne članke, kritike, poročila z likovnih razstav in druge zapise objavljene v časnikih na različnih koncih Evrope, listamo po revijah, ki jih je urejala, obračamo pisma in razglednice, ki jih je pisala prijateljicam in prijateljem in od katerih se najbrž ni ohranila niti polovica, čeprav jih je v njeni zapuščini blizu tisoč, se sprašujemo, ali je mogoče v enem samem življenju ustvariti vse to brez podpore družine in nacionalne skupnosti. Zofka Kveder je nedvomno dokaz, da je vse to mogoče in da je mogoče še več: ob tem aktivno sodelovati v ženskem gibanju, vzgojiti tri hčerke, prenašati partnerjeve izvenzakonske afere in se truditi utelešati ženski ideal svoje dobe: ambivalentno ženskost, ki se izmika moškim definicijam prav zato, ker se zaveda, da se njena vznemirljivost in dražljivost ohranjata le tako dolgo, dokler ostaja uganka, opazovana od daleč in le za kratek čas, pri čemer je užitek največkrat le na strani opazovalca. Ko ga Zofka Kveder in njene sodobnice zahtevajo tudi zase, se občudovalci obrnejo stran, oziroma se vrnejo v vsakdanjo resničnost, v kateri so ženske vloge razdeljene drugače. Pametne ženske so neprivlačne, da ne bi vznemirjale svoje, v osnovi vedno malomeščanske, okolice. Zato se Cankar ne more načuditi, ko se prvič srečata. Kako je lahko Zofka, prva med slovenskimi pisateljicami, privlačna mlada ženska, piše Anici Lušinovi, a se po začetnem navdušenju kaj kmalu ohladi, saj eni izmed svojih naslednjih ljubezni, Mici Kessler, nekaj let kasnje zatrjuje, da Zofke ne mara. Morda tudi zato, ker naj bi ga zavrnila kot moškega, kot kasneje za literarno zgodovino poroča eden izmed Zofkinih znancev, medtem ko Hinko Smrekar lakonično zapiše, da Cankarju ni mogla biti všeč že za to, ker je bila njegov ideal bidermajerska ženskost, torej preprosta, neopazna, skromna in za dom in družino skrbeča, sebe zatajajoča in žrtvujoča se ženska. Razkol med moškostjo in ženskostjo se v dobi moderne nedvomno še poglobi, saj ženska emancipacija zatrese temelje, na katerih so stoletja počivale dobro utrjene spolne vloge. Moški doživljajo identitetne krize in od močnih in samostojnih žensk, ki jih fascinirajo, bežijo v urejene meščanske domove. »Nove ženske«, kakor pravijo ženskam, ki so upirajo tradicionalnim spolnim vlogam, se velikokrat, in med njimi je tudi Zofka Kveder, trudijo najti ravnovesje med obojim: živeti svoje želje, a jih hkrati uglasiti z družbenimi pričakovanji. Vprašanje kaj hočejo kot ženske, vzamejo resno in ne želijo videti njegove retoričnosti, zato podajajo svoj pogled izčrpno v literarnih in publicističnih delih. Zofka Kveder povsem eksplicitno odgovori nanj že leta 1900 v članku z naslovom Kaj hočemo?: »Dajte nam prosto pot individualnega razvitka, vzgajajte nas ali ne trudite se držati nas v nevednosti in neumnosti, ne delajte nas bedastih, mesto da bi nas učili! /.../ Sreča je v nas, ni v tem, ali dobimo moža ali ne, ni v tem, imamo-li doto ali ne. Ako sledimo kedaj komu v mirni družinski hram, ne bomo storile to z mislijo, da smo „preskrbljene”, ampak z najsvetejšim sklepom naše duše, da osrečimo moža, katerega ljubimo, da osrečimo otroke, ki bodo kedaj naši. In ako moramo ostati zunaj, kjer vrvi ljuti boj obstanka, ne bojte se, tudi tukaj si bomo znale priboriti mirno, zadovoljno srce.«
Zofka Kveder je verjela, da lahko združi oboje – partnersko in družinsko življenje ter ob tem ostane finančno neodvisna udeleženka »ljutega boja za obstanek«. V določenih trenutkih svojega življenja je vse to tudi dejansko uresničevala - ne samo v Pragi, marveč tudi v Zagrebu, kjer je preživela zadnji dve desetletji svojega življenja, rodila še dve hčerki, se ločila od Jelovška in se poročila z Jurajem Demetrovićem, ki je imel po vojni pomembno mesto v jugoslovanski vladi. A ko jo je zaradi druge ženske zapustil tudi on se ji je zdelo, da je izgubila vse – uspešno kariero, ki jo je žrtvovala ideji jugoslovanstva, družinsko življenje, ki se po ločitvi od Jelovška, predvsem pa po največji tragediji, ki jo je doživela s smrtjo najstarejše hčerke po veliki vojni, ni nikoli več prav sestavilo. A še vedno so jo bodrile in ji ob strani stale številne prijateljice, trdna in skrbno spletena mreža, ki je ni nikoli pustila na cedilu. Toda to je bilo za žensko, ki je verjela, da ima pravico zahtevati vse, ker je vse tudi dajala, preprosto premalo, zato je na poznonovembrski dan leta 1926, potem, ko je že nekaj časa imela sestavljeno svojo osmrtnico, izpisala še zadnje dejanje svoje življenjske zgodbe.
Literarna zgodovina je dolgo imela težave z opredelitvijo, ali je Zofka Kveder tako dobra pisateljica, kot je Cankar dober pisatelj, ker se vrednost ženske pač na vseh področjih, tudi v umetnosti, določa v odnosu do moškega. Leta 2005 je kot prva pisateljica dobila mesto v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Če bi vse, ki so v njej, upodobil kakšen Smrekarjev naslednik, bi bila druščina večja, a Zofka Kveder bi bila v njej še vedno edina svojega spola.
Katja Mihurko