Zid objokovanja - solzedajalska akcija

α {Kolofon}

Avtor: Janez Janša
Oblikovanje in izdelava zidu objokovanja:
Miro Rismondo
Oblikovanje lakrimatorijev: Peter Šenk
Montaža filmov: Darko Herič
Brian McKenna
Producentki: Jasna Dokl Osolnik - APT
Tina Dobnik - Maska
Oblikovanje in izdelava očal: Boštjan Poljšak
Matjaž Izlakar
Video podpora: Gašper Brezovar
Grafično oblikovanje:
Studio Pašteta
Izdelava lakrimatorijev: Janez Šporar
Tehnični vodja: Simon Žižek
Tehnična ekipa: Jana Vovk
Gašper Brezovar
Boris Bukovec
Produkcija: Anton Podbevšek Teater,
Maska Ljubljana,
Huis en Festival a/d Werf, Utrecht, Nizozemska/ Netherlands

O predstavi

Zastavimo si naivno vprašanje: zakaj v nadaljevankah ali televizijskih fimih (torej fikcijskemu materialu namenjenemu individualnemu gledanju) ne predvajajo zvokov jokanja v trenutkih, ki v gledalcu lahko spodbudijo čustva, ki ga lahko privedejo do joka? Odgovor na to vprašanje je lahko neposreden in jasen: fikcija uporablja druga sredstva, druge trike in na prvem mestu je glasba (ponavadi violina ali klavir) s katerimi manipulira čustva gledalcev. Toda jokanje, objokavanje ni izraz, ki bi bil vezan samo na en tip emocije. Do njega lahko privede žalost, sentiment, evforija in nenazadnje komika.

Zid objokovanja je javni performans joka. Zid je ledena konstrukcija postavljena v javni prostor v poznem zimskem času in se bo skozi približevanje pomladanskih temperatur topil. Zid se bo dobesedno razjokal in se bo utopil in izginil v lastnih solzah.

Zid objokovanja je mitsko mesto židovske religije in kulture. Zid objokovanja je del zunanjega dela obzidja porušenega Jeruzalemskega templja. Židje so se skozi zgodovino začeli zbirati na molitvi ob Zahodnem zidu. Vera jim nalaga, da vsaj enkrat v življenju morajo obiskati tempelj. Toda že v samo ime Zidu objokovanja je vpisana zmota. Evropejci so z napačnim tolmačenjem židovske molitve mislili, da Židje prihajajo jokat pred zid in tako je zid dobil ime.

Projekt Zid objokovanja obrne logiko ritualnega in svetega. Od gledalca ne pričakuje nič, ker za njega naredi, to kar je vpisano v samem imenu – zid joče.

En del Zidu objokovanja se bo nanašal na intimni performans joka. Janez Janša bo rekonstruiral instalacijo – predstavo spomina za enega obiskovalca, ki jo je z naslovom Kabinet spominov leta 1998 ustvaril Emil Hrvatin. Rekonstruirani Kabinet spominov bo popolnoma nova konstrukcija prostorov in se bo med drugim ukvarjal s spominom na spominjanje.

Zid objokovanja bo na novo kontekstualiziral razmerje med posameznikom in njegovimi čustvi izraženimi med umetniškim dogodkom. Zamisel terminalnega gledalca, gledalca, ki je obenem ustvarjalec, izvajalec in priča je tukaj prignana do skrajno intimne situacije v kateri se gledališče iz institucije javnega dogodka spreminja v situacijo intimnega preizpraševanja čustvenih spominov.

Premiera Zidu objokovanja bo v Novem mestu, 17. marca 2011. Sledila bo predelana izvedba v Utrechtu konec maja 2011. Nastaja v koprodukciji med APT teatrom iz Novega mesta, Masko iz Ljubljanes in Huis en Festival a/d Werf iz Utrechta.

ZIDOVA OBJOKOVANJA NA EVROPSKI PRESTOLNICI KULTURE

Zidova objokovanja je nadaljevanje ukvarjanja Janeza Janše z zidovi kot začasnimi konstrukti v javnem prostoru. Izhaja iz političnega razumevanja zidu kot objekta/prostora ločevanja. Zid je vedno zareza v prostor, zareza, ki iz enega prostora naredi dva (ali več). Zid je tvorba, ki deli, zamejuje, grozi ... Zid je ena najmogočnejših manifestacij (politične) moči: kitajski, berlinski, izraelsko-palestinski. Zid vedno konstruira ena stran, ki se želi ločiti od druge, ne glede na to, ali druga stran privoli v izgradnjo zidu ali ne. Politični prostor Slovenije, tako kot večino zahodnega sveta, še vedno najlažje razdeli pogled v preteklost, nabit z ideologijo in prilaščanjem zgodovinskih zaslug ter obtoževanjem glede zgodovinskih krivic. Matrica političnega je še vedno zaznamovana z rdečo in črno barvo.

Zidova objokovanja je instalacija, sestavljena iz dveh ledenih zidov, rdečega in črnega. Zidova bosta postavljena na nekoliko nagnjenem terenu, tako da se bo voda počasi (predvidoma 14 dni, odvisno od zunanjih temperatur) talila v vodnjak, narejen v obliki zemljevida Slovenije. Rdečkasta in črna voda se skupaj z umazanijo na ulici zlivata v rjavkasto mlakužo. Na ta način po eni strani dobimo podobo skupnosti, v kateri živimo, po drugi strani pa na poetičen način pokažemo, kaj oblikuje takšno podobo. Zidova objokovanja po zgledu jeruzalemskega Zidu objokovanja vabi obiskovalce, da svoja sporočila vstavijo v reže obeh zidov. Ali se bodo ideološko prepoznali in umestili, je njihova stvar.

Zidova objokovanja je obenem predstava dveh »igralcev«, ki se počasi in vztrajno, skozi nenehna preoblikovanja, skozi solze, ki jih vztrajno točita, skozi ledeno tišino, skozi rdeči in črni blesk spreminjata v nič. Zidova/«igralca« bosta izginila, tako kot izgineta po vsaki predstavi, za njima bo ostal le spomin na štirinajstdnevni vztrajnostni performans.

Drugi del Zidov objokovanja se nanaša na intimni performans joka. Prizorišče joka oziroma prizorišče solzedajalske akcije je sestavljeno iz treh lakrimatorijev: individualnega, v katerem se posameznik poskuša razjokati na osnovi osebnega spomina, kolektivnega, v katerem gledalec izbira med posnetki, ki ga lahko pripravijo do joka, ter fiziološkega, kjer se razjoče ob pomoči dražila. Gledalec sam preizprašuje lastna čustva in spomin ter spomin na znane lokalne in svetovne dogodke. Nihče ga pri tem ne gleda. Gledalec postane terminalni gledalec: ustvarjalec, izvajalec in priča hkrati.