HVALA ZA VAŠ PRISPEVEK, po motivih Poti v Wigan Georgea Orwella
α {Kolofon}
Režija: Bor Ravbar
Avtorja besedila: Varja Hrvatin, Bor Ravbar
V predstavi so uporabljeni fragmenti besedila po delu: George Orwell: Pot v Wigan, prevod Tina Mahkota, Beletrina, 2013
Dramaturgija: Varja Hrvatin
Igrajo: Gašper Lovrec, Rok Kravanja, Filip Štepec, Damjana Černe, Diana Kolenc
Scenografija: Živa Brglez
Kostumografija: Nina Čehovin
Glasba: Vid Greganović
Oblikovanje odrskega giba: Ivan Peternelj
Oblikovanje svetlobe in videa: Domen Lušin
Izdelovanje pohištva makete: Vesna Markič
Igralci v videu: Svit Stefanija, Jerko Marčić, Matej Recer, Živa Brglez, Vid Greganović, Domen Lušin, Ivan Peternelj
Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar
Garderoba: Nataša Recer
Produkcijska in tehnična ekipa Anton Podbevšek Teatra in Gledališča Glej
Produkcija: Anton Podbevšek Teater
Koprodukcija: Gledališče Glej
Zahvala: Urša Vidic, Mateja Dermelj, Svit Stefanija, Jerko Marčić, Matej Recer, Vesna Markič, Andraž Žigart
δ {O predstavi}
Uprizoritev Hvala za vaš prispevek se vsebinsko in idejno naslanja na Pot v Wigan (Road to Wigan Pier) Georgea Orwella. Prvi del predstave obsega raziskavo življenja, dela in organiziranja delavcev v mestu Wigan na severu Anglije. Orwell opisuje življenjske razmere, bedo, bolezni in načine izkoriščanja, ki so značilni za industrijsko razvit angleški sever ter načine, kako se s tem soočajo izkoriščani delavci. Zelo jasno prevprašuje svoj meščanski/občanski položaj, ki ga prinaša njegovo poreklo srednjega razreda, in skozenj tudi lasten pogled na bedo in ljudi, ki jih opisuje. Ponekod s kritično distanco, drugod pa z nekoliko manj distance, se Orwell postavlja direktno v središče dogajanja, da bi lažje razumel strukturno pozicijo, ki mu je, kot predstavniku srednjega razreda, tuja.
Uprizoritev Hvala za vaš prispevek razpira vprašanja o poziciji javne osebe – intelektualca, raziskovalnega novinarja, raziskovalca, znanstvenika, publicista, esejista, umetnika, režiserja, igralca, pisatelja itd. – v sodobni družbi. Avtorska ekipa uprizoritve izhaja s stališča, da je v javnem prostoru nujno govoriti o delavstvu, o razrednem boju ter o ideoloških in represivnih aparatih države na poglobljen, reflektiran in vključujoč način. Dandanes je to še toliko bolj pomembno zaradi vseh sredstev, ki jih vladajoči razred uporablja za zatiranje tovrstne debate in preusmerjanje pozornosti. Vendar je zgolj odločitev, da bomo o tem govorili in imeli stališče, šele začetek procesa. V središčno točko uprizoritve postavljamo vprašanje: kako danes javno govoriti o delavskem razredu, ga uprizarjati ali celo upodabljati, ne da bi ga izrabljali ali fetišizirali?
Pri uprizoritvi ne gre za potapljanje v Orwellov čas, temveč za razprtje vprašanj o današnjem času, ki na žalost še zmeraj obsega vse svetove, ki jih Orwell opisuje, le da so ti geografsko razpršeni in so na določenih področjih popolnoma izginili iz zahodnih držav …
Uprizoritev sledi načelom Brechtove gledališke dediščine in uporablja delavniški pristop (Werkstatt) ter se osredotoča na informiranost igralca in aktivnost gledalca. Vse to z namenom, da pri gledalcu utrdimo tezo uprizoritve: da se beda delavskega razreda, h kateri kot potrošniki v zahodnem svetu prispevamo prav vsi, ne dogaja nekje daleč, temveč je tukaj in zdaj, prisotna povsod okoli nas, in lahko na to tudi mi vplivamo …
