Boris Vian

PENA DNI

Igrajo:
Primož Pirnat
Nika Rozman
Timotej Novaković
Miranda Trnjanin
Mario Dragojević

Režija: Jana Menger
Dramatizacija: Eva Mahkovic
Dramaturgija: Sandi Jesenik
Scenografija: Niko Novak
Kostumografija: Bjanka Adžić Ursulov
Oblikovanje svetlobe: Simon Žižek
Oblikovanje zvoka: Uroš Bon
Garderoba: Nataša Recer

Produkcija: Anton Podbevšek Teater

Boris Vian je bil del pariškega eksistencialističnega kroga, ki sta ga vodila Jean-Paul Sartre in njegova življenjska sopotnica Simone de Beauvoir. Vian je od leta 1946 s svojimi Kronikami sodeloval tudi v Sartrovem časopisu Les temps modernes. Bil je predstavnik toplega toka francoskega eksistencialističnega gibanja, ki je svoje zatočišče našlo v pariški četrti Saint Germain des Pres na levem bregu reke Sene. Vianovo besedilo je polno drobnega humorja, besednih iger, dvoumnosti, hipnih domislekov.

Colin je mlad Francoz v Parizu, ki bi se rad zaljubil, kot sta zaljubljena njegova prijatelja Chick in Alise, s katerima preživljajo dneve ob poslušanju Duka Ellingtona in ob kuharskih umetnijah strežaja Nicolasa, ki s klavirjem meša koktajle in lovi jegulje za pašteto v kuhinjskih odtokih. Colin na zabavi prijateljice Isis spozna Chloe, ki ima modre oči in uporablja parfum iz dvakrat destiliranih orhidej. Colin in Chloe se poročita. Na poročnem potovanju Chloe prime sneg in začne kašljati. Ker se kašelj ne poleže, odide k zdravniku in v idilo mladosti v od resničnosti ukrivljenem Parizu vstopi tragedija: Chloe je v prsih zrasel lokvanj,  ki ga lahko zadušijo samo druge rože. Colin zasuje Chloe s tulipani, nageljni, potonikami, sivko, orhidejami, vrtnicami, lilijami, gladiolami, vijolicami, irisi, marjeticami, narcisami, dalijami, rožmarinom, šmarnicami – vendar ni dovolj. Lokvanj raste in razžira Chloejina pljuča in Colinov denar kopni. Medtem postane Chick nevarno obseden z zbiranjem filozofskih del Jeana-Sola Partra, kar v obup spravlja njegovo Alise, ki se iz groze odloči za teroristično akcijo. Postopno propadanje ljudi, ki jih ima rada, močno bremeni tudi malo miško, ki prebiva v Colinovem stanovanju ...

Roman Pena dni Borisa Viana (1920-1959), pisca, pesnika, glasbenika, inženirja in ljubitelja surrealizma, v skladu z geslom gledališke sezone APT 2023 Povešeni pogled vsebuje od realizma ukrivljeno zgodbo, izkrivljeni Pariz, ki je izrazito avtorjeva subjektivna interpretacija – osebni pogled. Vianov Pariz je Pariz njegovega časa, za mlade ljudi ga obvladujeta jazz in filozofija, iluzija idealne mladosti, Vianov Sartre je Jean-Sol Partre, njegov Gnus pa knjiga Bruhanje. Tako so od resničnosti odmaknjeni, izkrivljeni, subjektivno povešeni tudi drugi elementi Vianove zgodbe in za pogledom slutim specifično osebo, interpretacijo, specifične oči. Uprizoritev se namerava osredotočiti prav na te povešenosti, na odklone od realnega, nepričakovane proporce, barve, predmete, ki se ne obnašajo kot predmeti, ki so več kot mrtvi objekti; na živali, ki so več kot neme spremljevalke ljudi. Vianov Pariz je humoren, nepričakovan, nepredvidljiv, očarljiv, pretkan s simboli in asociacijami, vendar za tem radoživim veseljem življenje skriva svoj resni, celo tragični obraz: bolezen, odvisnost, pomanjkanje denarja, obup in samomor. Vian piše o svojem času skozi specifični, vianovsko povešeni pogled.

Jean Cocteau je napisal, da način pisanja v romanu Pena dni izpričuje specifičen vianovski svet, ki mu niso tuje Jarryjeve prvine patafizike. Utripanje tega njegovega sveta določajo odnosi, porojeni iz samosvojih - naključnih besednih situacij, ki množijo nove pomene. Tako smo priča slikovitim {tudi nasilnim} slikam posameznih prizorov, ki reprezentirajo človekove želje.

»Prostor, v katerem živimo, s pomočjo katerega smo izvlečeni iz samih sebe, v katerem se odvija erozija našega življenja, našega časa in naše zgodovine, ta prostor, ki nas gloda in najeda, je sam po sebi tudi nekakšen heterogen prostor.« Takrat že govorimo o utopiji (Foucault). Ker se  zavedamo neobstoja idealnega kraja, si zavestno izberemo drug kraj, da lahko realno zbežimo pred realnostjo, pa najsi bodo to sakralni objekti ali zabaviščni park.

Literarno gradivo, ki ima linearnost in grajenje napetosti v  lastnem propadu, je lahko tudi preporod za novo dimenzijo. Če so v romanu besede, ki nam rišejo svet in odnos, nas v inscenaciji zanima iskanje telesnosti besed. Specifični vianovski besedni svet tako dobi soigralca v performativnem telesu in s tem odpira mnoštvo novih interpretacijskih dimenzij. Abstrakcija teles, besed in ritma le-teh bo v kombinaciji z barvami, predmeti, zvokom prikazala konstrukcijo ter dekonstrukcijo bivanja in hkrati sledila naraciji Vianovega romana. Prav tako nam večplastnost romana daje priložnost poglobljenega študija esenc posameznih likov in njihovih razlogov obstoja: Zakaj obstaja lik in kakšno lastnost ima ali funkcijo? Predpostavljamo, da se  vsi dogodki zgodijo z razlogom, zaradi lastne rasti ali lastne eksistence. Želimo si, da bi projekt z (meta)fizično podobo in kompozicijo (scena/kostum/luč/glasba/telo) odzvanjal to abstrakcijo in hkrati konkretnost vianovstva.