Nekje vmes

Koncept in koreografija: Lenka Flory
Simone Sandroni
Ustvarjalci in izvajalci:
Luke Dunne
Katja Legin
Tomáš Nepšinský
Ana štefanec
Ilkem Ulugün
Avtorska glasba: Luigi Ceccarelli
Gaetan van den Berg
Zvok: Raffaele Petrucci
Oblikovanje svetlobe: Anže Kreč
Oblikovanje prostora: Simone Sandroni
Lenka Flory
Oblikovanje kostumov: Lavinia Cascone
Tehnično vodstvo: Anže Kreč
Tonski mojster: Matej Ocepek
Produkcija: Zavod EN-KNAP
Umetniški direktor: Iztok Kovač
Izvršna producentka: Tina Dobnik
Koprodukcija: Deja Donne

O PREDSTAVI

Zemlja

Majhen in utesnjen prostor. Ker si želijo pridobiti svoj prostor in status na Zemlji, so ljudje sumničavi, sprijeni, dominantni in opuščeni, uporniški, zavistni ter bojeviti. Ozirajo se proti nebu in hrepenijo po sreči.
"Nekega dne bomo odkrili, da to nismo mi, ampak neka druga oseba, namesto tiste, ki bi morala biti. Nekega dne se bomo upali odkriti in se z ironijo ozreti na podobo, ki smo ji nekoč rekli "jaz" - smejali se bomo njeni moči, zaupanju in resnici, njeni pristni naivnosti.
Zemlja je bitka, ki vključuje sprijenost, egoizem in osebno agresijo. Je kot srednjeveška farsa - borbe, spolnost in nobenega usmiljenja. Nobenih pozitivnih značajev. V teh situacijah si bizarne narcisoidne podobe, ki jih opazujemo, nabirajo moč s slo in željo po pozornosti. V neizrečenem, grenkem upanju se razkrije moralni paradoks naših teles - naša telesa so pregovorno ladje greha, a vendar so v svoji goloti in ranljivosti podobe nedolžnosti."

Nebo

široko in brezmejno nebo. Ljudje iščejo drug drugega, da bi se rešili osamljenosti. Ko se najdejo, so sumničavi, sprijeni, dominantni in opuščeni, uporniški, zavistni ter bojeviti. Ozirajo se nazaj na Zemljo in hrepenijo po izgubljeni sreči.
"Namesto da bi leteli, kopljemo v hladno zemljo. še naprej padamo in verjamemo, da nam bo naše vplivanje na zemljo pomagalo prodreti vanjo in jo razumeti.
V nagonskem iskanju pravice smo našli krivce in videli, kako so zdrobili ogledalo naše zavesti, majhne, neizkušene in prestrašene.
To so bili tisti, ki smo jim prisluhnili, jih ubogali, kadar so nam ukazali, naj ne živimo, ampak delamo, naj ne poslušamo, ampak govorimo, da se zaščitimo z oklepom, ki je narejen iz NAS SAMIH, iz najtršega, najbolj plehkega materiala, ravno pravega, da nas zaščiti pred negotovostjo. Mraz nas je presenetil, v temi nismo več prepoznali drug drugega in postali smo sovražniki. Začeli smo se napadati z močjo strahu in panike ter z rezili brezbrižnosti.
Bili smo že tam, vendar smo se iskali drugje."