FILMSKI TEDEN EVROPE 2023

Projekcije filmov bodo na Gradu Grm, v primeru dežja v Dvorani novomeške pomladi, APT. Vsi filmi so opremljeni s slovenskimi podnapisi.

Rezervacije vstopnic: brezplačne vstopnice rezervirajte preko spletnega obrazca - https://forms.office.com/e/4Lcn7KKPRv. V primeru težav pišite na: europe.direct@rc-nm.si.

Četrtek, 6. 7. 2023 ob 21.00 / MILOSTI POLNI / Llenos de Gracia

ToRQVxFgzRw

Roberto Bueso / Španija / 2022 / 109 min
režija: Roberto Bueso, scenarij: Roberto Bueso, Óscar Díaz Cruz, fotografija Víctor Entrecanales, glasba: Vicente Ortiz Gimeno, montaža: Jaime Colis, igrajo: Carmen Machi, Dairon Tallon, Adrián López, Pau Márquez, Adrián Marín, Paula Usero, Anis Doroftei, Pablo Chiapella, Manolo Solo, Nuria González, producenta: Fernando Bovaira, Guillem Vidal-Folch, distribucija: Demiurg

Festivali & Nagrade:
Giffoni 2022 (najboljši film), Malaga IFF 2022

O filmu:

Čas počitnic je, toda skupina dečkov iz internata El Parral mora vse dolgo poletje ostati med samostanskimi zidovi, saj nimajo družin in domov, kamor bi se lahko vrnili. Da jim ni dolgčas, si izmišljajo kup predrznih potegavščin, s katerimi jezijo okoliške krajane. Mati prednica jih ima vrh glave, zato skrb zanje naloži novi sestri Marini. Toda Marina ni prav običajna nuna. Da bi ukrotila fante, ustanovi nogometno ekipo in postane njihova trenerka, varuhinja in voznica. Skupaj uredijo igrišče, polno lukenj, in vegast gol. Povežejo se v družino, ki je nikdar niso imeli. A pred njimi je nova nevarnost: deški internat El Parral naj bi kmalu zaprli. Lahko moštveni duh srčne ekipe premaga vse?

Režiser je navdih za zgodbo, polno čustev in napetosti, dobil v resničnem življenju nogometnega igralca Valda, ki je treniral v znameniti nogometni šoli Reala Madrid in igral za več prvoligaških španskih klubov, odraščal pa je v sirotišnici El Parral. Njegova zgodba je prišla v javnost, ko je na eni od tekem po zadetem golu dvignil športno majico in pod njo razkril napis: »Hvala, sestra Marina!«

O avtorju:

Režiser Roberto Bueso (1986) je po študiju filozofije na univerzi v Valencii nadaljeval z magistrskim študijem scenaristike in tako združil svoji dve strasti: pisanje in filme. Kasneje je študiral še režijo na ECAM in prejel več nagrad za svoj kratki film La noche de las ponchongas (2014). Leta 2019 je doživel premiero njegov celovečerni prvenec Love Beats, Milosti polni pa je njegov drugi celovečerec.

Vtisi:

»Zame ta film govori o pravem poučevanju: takem, ki ne obupa in ki razume, da si otrok vedno zasluži drugo priložnost. Je tudi zgodba, ki kaže, kaj pomeni imeti dom in pripadati družini. To je srce tega filma.«
– Roberto Bueso, režiser

Kritike:

»Milosti polni zaključuje letošnji filmski festival v Málagi tako, da odkljuka vse obvezne elemente – je družinam prijazen film, zabaven, s pozitivnim sporočilom in pripoveduje o nogometu. /…/ S svojim nežnim moraliziranjem o staromodnih vrednotah skupinske predanosti in spoštovanja je natanko tak, kakršnega bi sodobni starši želeli pokazati otrokom. In ker je dogajanje postavljeno v leto 1994, na platnu ni nobenega toksičnega pametnega telefona.«
– Jonathan Holland, Screendaily

»Roberto Bueso v filmu Milosti polni obuja bistvo dobre stare komedije in jo posodobi v preprosti, neposredni, sramežljivo provokativni zabavi za vse gledalce, ob tem pa ohrani tesno povezanost z našimi najglobljimi čustvi.«
– Juan Pando, Fotogramas

Petek, 7. 7. 2023 ob 21.00 / NAŽGANI / Druk

40X5EX6Us7c

Thomas Vinterberg / Danska / 2020 / 116 min
režija: Thomas Vinterberg, scenarij: Thomas Vinterberg, Tobias Lindholm, fotografija: Sturla Brandth Grøvlen, montaža: Anne Østerud, Janus Billeskov Jansen, produkcija: Sisse Graum Jørgensen, Kasper Dissing, igrajo: Mads Mikkelsen, Thomas Bo Larsen, Magnus Millang, Lars Ranthe, Maria Bonnevie, Helene Reingaard Neumann, Susse Wold, distribucija: Cinemania group

Festivali & Nagrade:

Cannes (uradni izbor); Toronto (svetovna premiera); San Sebastián (skupinska nagrada za najboljšega igralca); nagrade Evropske filmske akademije za najboljši film, režijo, scenarij in igralca; oskar za najboljši mednarodni film.

O filmu:

Norveški psihiater Finn Skårderud je postavil teorijo, da se ljudje rodimo z 0.5 promila prenizko ravnijo alkohola v krvi ter da zmerna opitost odpre našega duha, prežene težave in podžge ustvarjalnost. Martin in njegovi trije prijatelji, vsi štirje zdolgočaseni srednješolski učitelji, se lotijo drznega eksperimenta: če je Churchill dobil drugo svetovno vojno zavit v oblak alkohola, kdo ve, kaj lahko nekaj kapljic stori zanje in za njihove učence …

Mads Mikkelsen in Thomas Vinterberg po Lovu ponovno združita moči, tokrat v zgodbi o štirih prijateljih, ki se lotijo nenavadnega eksperimenta, da bi ugotovili, ali lahko z malce alkohola postanejo srečnejši ljudje in boljši učitelji.

Vtisi:

»‘Nikoli ne pijem pred zajtrkom.’ To so besede Winstona Churchilla, moža, ki je pomagal poraziti Nemce in zmagati v drugi svetovni vojni, pri tem pa bil ves čas pod znatnim vplivom alkohola. Tudi nekateri drugi veliki umetniki in misleci, na primer Čajkovski in Hemingway, so našli pogum in navdih v alkoholu. Vsi poznamo občutek, ko po prvih nekaj kozarčkih pogovor steče, soba postane večja in težave manjše. /…/ Film Nažgani k resni temi pristopi na humoren – in za nekatere škandalozen – način. Naš cilj je bil ustvariti večplastno zgodbo, ki bi hkrati izzivala in zabavala, nam dala misliti ter nas spravljala v jok in smeh. Upam, da bomo k razmisleku in debatam spodbudili gledalce, živeče v družbi, ki jo vse bolj zaznamuje puritanska retorika, hkrati pa tolerira uživanje kar precejšnjih količin alkohola, celo pri zelo mladih. Film smo si zamislili kot poklon življenju. Obuditev iracionalne modrosti, ki pomete z vso zdravo pametjo in slavi radosti življenja … čeprav pogosto s pogubnimi posledicami.«
– Thomas Vinterberg

O avtorju:

Thomas Vinterberg (1969, København) je s kratkim filmom Sidste omgang leta 1993 diplomiral na Danski filmski akademiji. Leta 1995 je skupaj z Larsom von Trierjem spisal manifest slovite danske Dogme 95. Po njenih zapovedih je tri leta kasneje posnel prvi film tega gibanja, Praznovanje (Festen). Delo je doživelo izreden uspeh in pobralo številna mednarodna priznanja, vključno s posebno nagrado žirije v Cannesu.

Sledila sta dva filma v angleškem jeziku: apokaliptična znanstvenofantastična ljubezenska zgodba Vse za ljubezen (It’s All About Love, 2003) z Joaquinom Phoenixom, Claire Danes in Seanom Pennom ter Draga Wendy (Dear Wendy, 2005), posneta po scenariju Larsa von Trierja.

V Kinodvoru smo si lahko ogledali socialno dramo Submarino (2010), premierno prikazano v tekmovalnem programu Berlinala; psihološko dramo Lov (Jagten, 2012), ki je Madsu Mikkelsenu prinesla nagrado za najboljšega igralca v Cannesu, prejela pa je tudi nominacijo za oskarja v kategoriji najboljši tujejezični film; ter Komuno (Kollektivet, 2016), ovenčano z berlinskim srebrnim medvedom za najboljšo igralko.

Leta 2019 je Vinterberg v angleškem jeziku posnel Kursk, film o tragediji ruske podmornice leta 2000, v katerem so med drugim nastopili Matthias Schoenaerts, Léa Seydoux, Colin Firth in Max von Sydow. V Nažganih režiser prvič po Lovu sodeluje z igralcem Madsom Mikkelsenom.

Kritike:

»Film Thomasa Vinterberga – prijetno okajen, vesel in melanholičen, mestoma divji in pogosto moder – je opojen koktajl, ki ga zvrneš na eks, zadane pa te šele kasneje – kot brca kakšne posebno evforične mule. /…/ Morda bi si kdo želel bolj neposredno kritične ali poveličevalne vsebine, a film, ki se začne s Kierkegaardom, nazadnje posvoji čudovito ambivalentnost nekega drugega filozofa – morda največjega preroka sodobne moške krize srednjih let, Homerja Simpsona: ‘Naj živi alkohol, vzrok – in rešitev – vseh življenjskih težav!’«
– Jessica Kiang, Sight & Sound

»/…/ izvrstna ansambelska stvaritev, pa tudi odlična priložnost za Madsa Mikkelsena, da z nami deli svojo lisičjo lepoto in spretne plesne gibe. Za vse, ki ste si tega bivšega gimnastičarja kdaj želeli videti, kako uprizori svojo najboljšo impersonacijo Gena Kellyja na glasne ritme evropopa: vaš sanjski film je končno tu.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter

»Gledalci bodo v Nažganih našli različna sporočila, odvisno od lastnega odnosa do alkohola in izkušenj z njim. Je film smešen ali žalosten? Gre za lahkotno zabavo ali pa govori o nečem bolj strašljivo temeljnem? Običajni moški srednjega razreda v srednjih letih ter njihova plahneča samozavest niso pogosto deležni seksi filmske – če sploh kakšne – obravnave. Vinterbergu nekako uspe iz vsega tega ustvariti očarljiv, pa tudi precej streznjujoč film.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Film /…/ je rahlo predrzna tragikomedija o alkoholu in krizi srednjih let, temelječa na psevdoznanstveni teoriji, ki mi je v misli priklicala izjavo Humphreyja Bogarta, da ves svet zaostaja za tri pijače. /…/ Nažgani so zares čuden film: morda je Vinterberg hotel posneti nekaj v stilu Velike požrtije (La Grande bouffe) Marca Ferrerija iz leta 1973, zgodbe o štirih tipih, ki se odločijo nažreti do smrti. Spet drugi trenutki, posebno prizor, v katerem štirje pijani protagonisti tekajo naokrog kot otroci, pa so me spomnili na Cassavetesove Može (Husbands) iz leta 1970.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

Sobota, 8. 7. 2023 ob 21.00 / TORI IN LOKITA / Tori et Lokita

QoQn1gAO0Lg

Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne / Belgija, Francija / 2022 / 88 min
igrajo: Pablo Schils, Joely Mbundu, Alban Ukaj, Tijmen Govaerts, Charlotte De Bruyne, Nadège Ouedraogo, Marc Zinga, distribucija: FIVIA – Vojnik

O filmu:

Tori je dvanajstletni deček iz Benina, Lokita pa najstnica iz Kameruna. Oba sta v iskanju boljše prihodnosti sama prepotovala dolgo pot v Evropo. Postala sta nerazdružljiva prijatelja – kot brat in sestra …

Vtisi:

»Najin film pripoveduje zgodbo o prijateljstvu, lepem in močnem prijateljstvu /…/. Šele ko sva si to prijateljstvo zamislila kot jedro filma, sva začutila, da najina glavna lika Lokita in Tori postajata živi, edinstveni človeški bitji. Da sta presegla medijsko podobo mladih migrantov, znanih kot ‘mladoletni tujci brez spremstva’, ter postala več kot le ponazoritev primera, situacije ali teme. Pa ne da Torijeva in Lokitina situacija ne bi bila pomembna. Nasprotno, položaj pregnanih, osamljenih, izkoriščanih in ponižanih najstnikov je zaradi njunega odnosa, ki se je z odzivom na okoliščine okrepil, dobil novo razsežnost, najin film pa je postal tudi obsodba krutih in krivičnih razmer, v katerih so se znašli mladostniki, ki živijo v pregnanstvu v naši državi, v Evropi. /…/ Najina največja želja je, da bi gledalce in gledalke, ki bodo ob koncu filma začutili globoko sočutje do dveh mladih migrantov in njunega neomajnega prijateljstva, prevzel tudi duh upora proti nepravičnosti, ki vlada v naših družbah.«
– Jean-Pierre in Luc Dardenne

Kritike:

»Za gledalca je to izjemno intenzivno doživetje. Film ne traja niti uro in pol, napetost pa tudi za trenutek ne popusti. Brata Dardenne si bolj kot kadarkoli prizadevata za čistost. Nobene odvečnosti, nobene sentimentalnosti. Film Tori in Lokita je povsem osredotočen na dramo, ki se stopnjuje po zaslugi izvrstno zgrajenega scenarija, v katerem se vsi elementi prilegajo kot koščki peklenske sestavljanke.«
– Hubert Heyrendt, La Libre Belgique

»S filmom Tori in Lokita sta brata Dardenne posnela svoje najboljše delo v več letih. /…/ Pesem dveh mladih migrantov bo še dolgo odmevala v vaših mislih /…/.«
– Lieven Trio, De Morgen

»Močan in pretresljiv film. /…/ Pablo Schils in Joely Mbundu sta neverjetno pretanjena, s svojo prezenco preplavita platno in v film vneseta čudovito toplino, ki se postavi v kontrast z brezsrčno družbo.«
– Fabienne Bradfer, Le Soir

»Ta ganljivi in politično angažirani film, trdno zgrajen na natančno raziskani resničnosti, je najboljše delo bratov Dardenne vsaj po Fantu s kolesom (Le gamin au vélo) iz leta 2011, verjetno pa tudi eden njunih najboljših filmov na splošno.«
– Jonathan Romney, Screen Daily

»Tori in Lokita odlično pokažeta, kako je treba posneti takšno zgodbo: s kirurško natančnostjo. Film nas s svojim skrajno neprisiljenim in neolepšanim pristopom sooči s surovostjo vsakdanjega življenja tistih, ki so v družbi nevidni – razen za organe pregona in izkoriščevalce. Igralski nastopi so okleščeni na raven funkcionalnega, vedenjskega minimuma; dejanja, na primer telesno nasilje ali gesta ljubezni in sočutja, pa so varčna, učinkovita in brez vsega odvečnega. Prav zato pa postane zgodba o boju za preživetje razseljenih ljudi še toliko bolj silovita.«
– Daniel Kasman, Notebook

»S Torijem in Lokito sta brata znova našla moč svojih zgodnjih del in brez dvoma ustvarila enega svojih najboljših filmov.«
– Hugues Dayez, RTBF

»Film Tori in Lokita je najbolj jezno delo, kar sta jih brata Dardenne kdaj posnela – trditev, ki je ne gre jemati zlahka, ko govorimo o filmskih ustvarjalcih, ki sta v zadnjih treh desetletjih iz stisk najbolj prikrajšanih ljudi v Belgiji ustvarjala kot britev ostre moralne drame.«
– David Ehrlich, IndieWire

»Morda sta Tori in Lokita res izmišljena, toda skoraj vsak trenutek, ki ga preživimo v njuni družbi, zaznamuje neverjetna pristnost; občutek, da njuni življenji potekata ne le znotraj, temveč tudi zunaj dosega kamere. /…/ Mislim, da je pesimizem filmskih ustvarjalcev neločljivo povezan z njunim sočutjem in da je to sočutje neločljivo povezano z njunim besom. /…/ Brata Dardenne sta preveč iskrena, da bi prikrivala svoj obup nad stanjem sveta. Vesta pa tudi, da je lahko izražanje tega obupa majhen izraz upanja.«
– Justin Chang, Los Angeles Times

»/…/ napet triler o moralni zavesti /…/ Prekarnost življenj, ki jih raziskujeta brata Dardenne, prežame zgodbe z vzdušjem in napetostjo, režijske odločitve – vključno s tem, kam postavita kamero in kako umestita like v svet – pa njuna dela navdahnejo z značilno etično politiko.«
– Manohla Dargis, The New York Times