ČAROVNICA IZ ZGORNJE DAVČE

α {Kolofon}

Režija: Barbara Zemljič

Režija videa: Klemen Dvornik

Nastopajo: Anuša Kodelja, Borut Doljšak, Alenka Kraigher, Maks Dakskobler, Pavle Ravnohrib, Laren Polič Zdravič, Zvezdana Novaković

Dramaturgija in asistentka režije: Urša Majcen

Scenografija: Maruša Mali 

Koreografija: Maša Kagao Knez

Glasba: Laren Polič Zdravič

Kostumografija: Tina Bonča, Tina Hribernik

Oblikovanje zvoka: Matej Humar

Maska: Ana Lazovski

Lektura: Klasja Kovačič

Oblikovanje kreative: Eva Mlinar

Garderoba: Nataša Recer

Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Produkcija: Anton Podbevšek Teater

δ {O predstavi}

Rudi Šeligo (1935–2004) v svoji drami Čarovnica iz Zgornje Davče tematizira prikrito in vsakdanje nasilje družine, represijo ter miselnost patriarhalnega okolja. Darinka, tako imenovana »čarovnica«, v družino, ki deluje kot enota, morda družba v malem, vstopi kot posameznica. Je ena od Šeligovih junakinj, ki (tako kot npr. Vida in Agata) s svojo nenavadnostjo in magičnostjo – to po mnenju avtorja posedujejo predvsem ženske – odpira nove prostore individualnega. Naj bo to skozi Darinkin stik z lastnim telesom, naravo, plodnostjo ali skozi preprosto željo živeti po svoje in se ne podrediti miselnosti ostale, v statve sistema vpete družine. Prav ta družbeno določeni ideološki kontekst skupnosti, v katero se Darinka omoži, je tisto, kar ji živeti po svoje preprečuje – kjer je enotnosti preveč, bosta individualnost in avtentičnost navadno smatrana kot invazivna. Izkrivljeni (paranoični) pogled vase zaprte in z lastnimi odločitvami zatrte družine (družinski člani so že po imenih zreducirani na funkcije očeta, mame in Nika – nikakršnega sina) je zaslepljen s kapitalistično gonjo požreti, kar  se požreti da. Poskus sobivanja s sčasoma do skrajnosti pripeljano in v arhaični svet vrnjeno »običajno družino« iz Darinke, Nikove mlade žene, priganja in kliče Darinko, »coprnico, ki se je privlekla s hribov, da bi nas žrla«. Darinka se je tako primorana opreti prav na primarne magijske rituale (kresovanje), ki ustvarjajo dialog z Artaudovim ritualom prvinskosti, ki vodi proti ritualu absurda.

Interpretacija Šeligove drame naslavlja posameznika, razpetega med samosvojostjo in željo po življenju v skupnosti, ter v ospredje postavlja prav vprašanje zmožnosti živeti sebe oz. svoje telo, ne da bi posegali v življenje oz. v telo drugega, ter žrtve, ki jih odločitev za avtentičnost navsezadnje terja – pa naj bo to odločitev za samosvojost ali življenje v družini oz. družbi, življenje z naravo ali življenje v mestu … Razpre se vprašanje sobivanja, ne zgolj Darinke proti družini, temveč tudi vprašanje posameznikov, ki so se bili za voljo bivanja v poenoteni skupnosti primorani odpovedati lastni individualnosti in mejam. Darinka kot nosilka magičnega in nenavadnega odvrže stoično držo »lika brez konflikta« ter izrazi svojo (sicer še vedno predvsem nenasilno) željo po tem, da bi živela v skladu z lastnimi vrednotami, tudi hotenji. Postane protipol oz. antagonistka mami, ki  se v imenu družine nenehno odpoveduje vsakršni individualnosti – obe pa ostajata v vizuri druga druge popačeni, izkrivljeni. Iskanje ravnotežja uprizoritev napeljuje s starim kresnim ritualom proti meji absurda.