PREMIERE 2019

'' RANO LAHKO ZACELI SAMO KOPJE, KI JO ZADA '' *

* Richard Wagner

APT 2019

Naslov za gledališko leto v APTu 2019 je povzet iz opere Richarda Wagnerja - Parsifal, kjer Parsifal pravi, Die Wunde schliesst der Speer nur, der sie schlug, rano lahko zaceli le kopje, ki jo zada… Logika, ki rani, je tudi logika, ki celi, in v distribuciji gledaliških misli in estetik, kakor jih bomo predstavili za leto 2019 v APTu, je rana drugo ime za iznajdbo realnega (od)realnega, za njeno arheološko izkopanino in za njeno uprizoritev.

Rana, kar nastane na mestu, kjer se tkivo pretrga, kar nastane zaradi duševne bolečine, trpljenja, sta dve določili iz SSKJ na str.1107-, nas pa gledališko tematsko zanima rana kot oblika realnega, ki se vedno  vrača na isti kraj,  kakor zvezde in travme, rana kot realno, ki se upira in udarja nazaj, rana kot realno, ki ni celota: so zgolj koščki, rana kot realno, kolikor ga je nemožno prenašati. Ta rana je figura fragilnega, krhkega, pretrganega-, kjer gledališki procesi raziskujejo poti k iznajdbi fiziologije vzroka, k aitiologiji…Gre za odtegovalne postopke avtorjev v vsaki  uprizoritvi - posebej glede na rano posameznika, kakor jih  nosijo in živijo Nadežda Moser (Mazohistka), Antoine Roquentin (Gnus), mladi fotograf in mlada baletka (Na papirnatih avionih) ali Alica (v čudežni deželi). Zakaj torej rana, če ne zaradi etične osi, programa, celo gledališkega programa, da je ljudstvo treba naučiti groze pred samim seboj, da bi ga opogumili, kot zvenijo besede danes potlačenega in očem skritega filozofa.

V gledališkem letu 2019 je APTov načrt za program naslednji:
1.    Katja Perat: Mazohistka, režija Nejc Gazvoda;
2.    Jean - Paul Sartre: Michel Focault: Gnus, Besede in reči, režija Matjaž Berger: koprodukcija Studia humanitatis, v sodelovanju s Cankarjevim domom v Ljubljani;
3.    Matjaž Klopčič – Andrej Hieng: Na papirnatih avionih, režija Maša Pelko;
4.    Lewis Caroll: Alica v čudežni deželi, koreografija in režija Magda Reiter.

Za APTovo programsko leto 2019 so predvsem značilni trije novi poskusi v tematizaciji ljubezni v času osamljenosti, tri pisave, ki se bodo v gledališki obliki pojavile prvič: Katje Perat, cineastičnega dvojca Klopčič – Hieng in gledališke konfrontacije Sartra in Foucaulta. Dve uprizoritvi, dve slovenski literarni predlogi, Mazohistka in Na papirnatih avionih, sta s strani režiserja Gazvode in režiserke Pelkove konceptualizirani in zastavljeni kot generacijski, v njih nastopajo igralci njunih generacij, predvsem nekateri, ki pravkar končujejo AGRFT oz. so jo končali pred kratkim, režiserki Pelkovi pa  bo to sploh prva režija po diplomi iz gledališke in radijske režije. Nadalje - poudarek gledališkega programa gre v štirih zelo različnih smereh, izhodiščih, poetikah in estetikah. Od vzpostavitve ženskega diskurza v Mazohistki, do briljantenega scenarija filmskega koda Na papirnatih avionih, v katerega režiserka vstopa kot predstavnica generacije, ki je bila še pred zavedanjem označena za »milenijsko«, t.j. zaznamovano z neempatičnostjo, narcisizmom in samozadostnostjo, pa vendar, pravi, nagovarjamo svet iz pozicije borbenosti in brezkrajnega povpraševanja možnosti naše prihodnosti…Do eksistencialistično-strukturalistične zgodbe o gnusu, besedah in rečeh, ki iščejo izhod, glas – do Alice, ki je zasnovana kot predstava za otroke in mladino, kjer sicer dominira tudi plesni diskurz-, a se v logičnih stavah, lingvističnih raziskavah v odnosu do percepcije, duhovite igre z jezikom in preizpraševanju družbenega reda…, naslavlja tudi na odrasle gledalce. Pred sabo ima dve dramski zvrsti, zvrst filozofskega in zvrst plesno-dramskega gledališča.

Ob štirih premiernih produkcijah s ponovitvami in uprizarjanja predstav iz preteklih let (Kons:o:vel, Lauf story, Izumitelj na zemlji, Demian, Trojno življenje Antigone, itd.) bo APT uprizoril v letu 2019 tri soareje, O Janezu Puharju, slovenskemu fotografu, izumitelju fotografije na steklo (kustosinje Barbare Čeferin), Mednarodni soareji : O filmu Jagodom u grlo (gosta režiser Srđan Karanović in igralec Branislav Cvejić) in O nogometu kot obliki igre (gosta nogometaša Branko Oblak in Ilija Petković, ki sta skupaj igrala na Svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji).

APTov site specific je tudi tokrat vezan na otoka Korčula (mesto Korčula, prizorišče korčulanske filozofske šole) in Mljet (Nacionalni park Mljet), kamor je poleti 2019 povabljen na mednarodni gostovanji s projektom  SARTRE:FOUCAULT, Gnus, besede in reči. Alica v čudežni deželi je povabljena v Zagreb, v Zagrebški Plesni Center, SARTRE:FOUCAULT pa tudi v Novi sad. APT tudi letos sledi koprodukcijski izmenjavi s Slovensko prosvetno zvezo Celovec.

APTov pedagoški in gledališko promocijski del je vezan tudi na dolenjsko regijo, kjer na osnovnih in srednih šolah režiserji, igralci, drugi sodelavci gledališča - predavajo ali odgovarjajo na vprašanja o APTovih uprizoritvah, terminologiji, gledaliških poklicih in drugo. Igralec APTa Pavle Ravnohrib je reden interpret in učitelj za najmlajše, ki jih seznanja z interpretacijami Frana Levstika, Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, itd.

Katja Perat: MAZOHISTKA

Katja Perat: Mazohistka (© Beletrina, 2018, vse pravice pridržane)
režija: Nejc Gazvoda
-
Mazohistka Katje Perat je njen romaneskni prvenec, ki ga bosta dramatizirala Nejc Gazvoda in Eva Mahkovic. V njem Nadežda Moser, posvojenka Leopolda Sacer- Masocha skozi rano časa, secesije, išče svoj pogled, svoj glas, samo sebe kot samozavedanje v svetu moških pravil. Kot pravi Gazvoda, če je bilo ženskam skozi zgodovino tako zelo malokrat dano imeti glas, bo v predstavi mazohistka ne le glas, ampak ves njen svet.
-

Jean-Paul Sartre, Michel Foucault: GNUS, BESEDE IN REČI

Jean-Paul Sartre, Michel Foucault: GNUS, BESEDE IN REČI
režija: Matjaž Berger
-

Sartre:Foucault, Gnus, besede in reči je eksistencialistična konfrontacija Antoina Roquentina, glavnega junaka Gnusa, s Foucaultovo arheologijo, dostopom do reči in poimenovanj, točko izhoda iz inercije Gnusa – v točko onkraj, v polje razcepljenega, gnetljivega, spremenljivega, neenakega samega s sabo v mreži odnosov, v katero je ujet in se tako zapleten formira, konformira, transformira. Gre za uprizoritev zvrsti filozofskega gledališča, režija Matjaž Berger.
-

Matjaž Klopčič, Andrej Hieng: NA PAPIRNATIH AVIONIH

Matjaž Klopčič, Andrej Hieng: NA PAPIRNATIH AVIONIH
režija: Maša Pelko
-

V uprizoritvi Na papirnatih avionih, scenaristov Matjaža Klopčiča in Andreja Hienga, režiserka Maša Pelko izhaja iz ljubezenske zgodbe mladih, ki se na prelomni točki bivanja znajdejo…v istem prostoru, V tem našem mestu se sicer ne more vse zgoditi, srečujemo se pa kar naprej…In vendar se zgodi ljubezen med fotografom in baletko (v filmu ju igrata Polde Bibič in Štefka Drolc), ki se rodi iz sekundnega posnetka neznanega obraza, sproži zgodbo spoznavanja dveh, ki v snežnem metežu najdeta sebe in drug drugega: Ljudje so tako ubogi. Zakaj ? Zato, ker ne poznajo tebe. A vendar sestavljamo dvojni čas: čas filma: Ampak mama, mama, to je tvoja zgodba in čas, ki ga živimo, za katerega režiserka zapiše, želja gledališke uprizoritve Klopčičeve klasike tako združuje nostalgijo po na videz preprostih časih in našo mlado, komplicirano misel sedanjosti…
-

Lewis Carroll: ALICA V ČUDEŽNI DEŽELI

Lewis Carroll: ALICA V ČUDEŽNI DEŽELI
režija in koreografija: Magdalena Reiter
-

Alici v čudežni deželi, bestseller Lewisa Carolla, v koreografiji in režiji Magde Reiter, prisluhnimo najprej takole, Then you should say what you mean, the March Hare went on. I do, Alice hastily replied; at least – at least I mean what I say – that's the same thing, you know. Uprizoritev Reiterjeve odpre vprašanje perspektive in od:stopa, ki ga Alica pridobi ob spoznanju neresničnosti likov Čudežne dežele in tako pridobi sposobnost nadgleda, uvida, od prevar (torej) in zmot - do zmožnosti abstraktnega razmišljanja, ki je naposled lekcija za vsako k fantaziji nagnjeno oko.
-