ANTON PODBEVŠEK TEATER

Anton Podbevšek Teater (APT) je prva profesionalna gledališka institucija, ustanovljena in delujoča na področju Dolenjske in Bele krajine, je najmlajše slovensko profesionalno gledališče. Ime =metonimija v naslovu gledališča - Antona Podbevšek, prvi slovenski avantgardist in »frontman« umetniškega gibanja – »novomeška pomlad« - govori o aktivni ontološki in estetski usmeritvi institucije. APTova strategija temelji na najmanjši možni amplitudi med »elitno« in »množično« kulturo.

 

APT je v svojem dvanajstletnem delovanju vzpostavil interakcijo s teritorijem regije, različnih lokacij v Sloveniji (Kobarid, Celje, Ljubljana, Mežica, Brestanica, Medvode, Sežana, Tomaj, Kostanjevica, Ptuj, itd.) in usmerjenost in odpiranja v mednarodne prostore.

 

Zadnji dosežki APTa v mednarodnem kontekstu so predvsem permanentna povabila za gostovanja na hrvaškem, v Zagrebu (Muzej suvremene umjetnosti) in na otokih Korčula in Mljet, v Novem sadu (Srbija), v Skopju (Makedonija) in Derida Dance center v Sofija (Bolgarija). V teh letih se je vzpostavil tudi trajnejši kulturološki in gledališki odnos z zamejstvom (Slovenska prosvetna zveza Celovec, Avstrija), s katerim poteka izmenjava gledaliških uprizoritev ali konceptualnih dogodkov.

 

APT izhaja iz gledališča kot oblike misli, antagonizmov, razcepov, alienacije, rezov in prelomov, ki skozi refleksijo v študijskem procesu, ki je raziskovalen – mislijo na gledalca, ki bo postajal emancipiran. Uprizoritve »živijo« v različnih žanrskih kodih, raznovrstnih uprizoritvenih zvrsteh, in seveda tudi tistih, ki jih siceršnja »institucionalnost« teatrskega aparata pušča zunaj polja lastne produkcije, vključno z intermedijskimi diskurzi in praksami.

 

APT skozi brechtovsko in badioujevsko predpostavko o gledališču sledi horizontu, da je gledališče oblika misli in da gledališče misli dogodek in to dogodek mišljenja. Gledališče v odprtem prostoru med življenjem in smrtjo misli vozel med željo in politiko. Gledališka umetnost je nedvomno edina, ki mora dopolniti večnost z deležem trenutnosti, ki ji manjka, gre od večnost k času. Gledališče je afirmativna korajža, polastiti se je treba neke točke in jo držati. Gledališče mora misliti lastno idejo. Gledališče je za občinstvo, da bi ga pretresle Ideje – gledališča (Alain Badiou).