Boštjan Videmšek: Emil Zatopek

LAU(F)STORY

α {Kolofon}

Režija: Matjaž Pograjc
Nastopajo: Jurica Marčec, Klara Kastelec, Nika Ivančić, Anja Đurinović Rakočević, Inan Du Swami, Aleš Kranjec, Petra Vidmar
Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Koprodukcija:
Anton Podbevšek Teater in Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

δ {O predstavi}

Emil in Dana sta se rodila na isti dan istega leta. Na isti dan sta, leta 1952 v Helsinkih, tedaj že (kot) zakonca Zatopek, osvojila tudi zlato olimpijsko medaljo. Emil v teku na pet kilometrov (nekaj dni prej tudi v teku na deset kilometrov in nekaj dni kasneje še v maratonu), Dana v metu kopja.

Emil Zatopek je najboljši vzdržljivostni tekač vseh časov – o tem ni debate. In je verjetno nikoli ne bo. A Emil, obsesivna češka tekaška lokomotiva, ki ni poznala besede (in akta) ne, še zdaleč ni bil le tekač, športni šampion. Povsem enako velja za Dano, ki jo je slava njenega moža-prijatelja-duše dvojčice, »najslavnejšega človeka v varšavskem paktu«, potisnila v nepravično, a za skupno preživetje vendarle ključno senco.

Senco, a hkrati esenco.

Emil in Dana – Dana in Emil – sta bila srce svobode. Srčika volje do življenja. Tonus poguma. Duh časa. Duša športa. Jedro človečnosti; z vsemi jasno in nikoli ozaljšano izpostavljenimi napakami, odkloni in odvodi, ki so ju krepili v ednini, dvojini in množini.

Živela in tekla in ljubila (bo)sta do smrti.

Emil je začel teči med drugo svetovno vojno – pod nemško okupacijo. V to so ga morali skoraj prisiliti – šel je na »tovarniško« tekmo, brez kondicije in enega samega treninga, in osvojil drugo mesto. Začel je redno vaditi – to je bila v času vojne njegova »terapija«. Ko se je svet malce umiril, je bil Zatopek že skoraj v življenjski formi. Treniral je kot žival. V vsakršnih razmerah. Nekaj takega kot vreme zanj ni obstajalo. Tekel je z Dano na hrbtu. Tekel je v globokem snegu. Tekel je po potokih. Ko je bil za več ur obsojen na zaprt prostor, je – perpetuum mobile – kompulzivno tekel na mestu. Vadil je obut v težke vojaške čevlje in večkrat oblečen v dve, včasih celo tri plasti oblačil. Izumil je tako imenovani intervalni trening: nizanje hitrih in počasnih krogov. Slovel je po ubijalskem ritmu – ducate in ducate 400-metrskih krogov »na polno« z vmesnim »ogrevalnim« krogom.

Emila, utrujenega od nacističnega nasilja in željnega novega sveta, je komunistična partija »olastninila«. Bil je hodeč – tekajoč – propagandni plakat. Parola v polnem šprintu. Toda Zatopek, zato tek, se ni pustil vkleniti v ideološke, sistemske verige. Brez zaleta je preskakoval simbolni berlinski zid – njegovi največji »zahodni« tekmeci so bili hkrati tudi njegovi največji prijatelji. Vrata je le odpiral, na stežaj. Nikoli in nikjer jih ni zaprl – naivno je ljubil ljudi. In ljudje so si ga, strgajoč mišice z njegovega pretreniranega, dolgo lačnega telesa, jemali z veliko zajemalko.

Njegovo moč, voljo, talent in večno otroško, o posledicah redko ali nikoli razmišljujočo osebnost so – tako gre to v totalitarnih režimih – v partiji uporabili, zlorabili in po uporabi odvrgli. V rudnike urane, v lokalno verzijo sibirskih gulagov. Ker se je zavzemal za »socializem s človeškim obrazom«. Ker se je s svojim telesom postavil po robu sovjetski okupaciji Češkoslovaške pred točno petdesetimi leti. Ker ni želel ovajati sotekmovalcev, prijateljev in znancev. Ker je v času, ko je bila železna zavesa najvišja in hladna vojna na vrhuncu, povezoval Vzhod in Zahod ter deloval nad ideologijo. Ker ni trpel in pristajal na vlogo žrtve. Ker je v bolečini celo užival in pre(d)stavljal njene skrajne robove, hkrati pa je bil neizmerno odprt, tovariški, dobrodušen, solidaren, duhovit, zgovoren, neposreden, razigran človek in poliglot. Ker se je spopadal z vsemi možnimi klišeji, stereotipi, totalitarizmi, idioti(zmi), pravili, zakoni.

Ker je verjel v prakso in ne v teorijo. Ker je prepoznal laž in veliko iluzijo. Ker je tekel in ne sedel. Ker je množično rušil svetovne rekorde in osvajal olimpijske zlate medalje, a ostajal – človek. Ker ni hotel, a hkrati tudi ne zmogel biti nekdo drug. Ker je živel na visokih obratih, ob maksimalnem izkoristku kisika, kjer je slika sveta bistveno drugačna. Ker ni ne znal ne zmogel sovražiti.

Ker mu Dana ni pustila, da bi si dovolil razčlovečiti se.

Oblasti so ga izbrisale iz učbenikov; kot da ni obstajal. A legenda je bila premočna. »Izbris« jo je le še okrepil. Tisti, ki so ga izkoristili za lastno promocijo, so ga uničili – še najbolj s serijskimi poniževanji, in prisilili k vdaji: umiku podpore Aleksandru Dubčku. Lahko se je vrnil v Prago, a oblasti so ga zaposlile kot smetarja. Tega dela dejansko ni opravljal. Namesto njega so delali mimoidoči, sosedje … vsak dan, kjerkoli se je pojavil v smetarski opravi. Pri petdesetih letih je bil že resno betežen. Padec komunizma leta 1989 in posledična rehabilitacija sta zanj prišla prepozno.

A Emilov boj je bila ljubezen. Za izmučenim obrazom – večni Krik, bolj kričanje – so se skrivali hvaležnost, predanost, lojalnost, toplina, stik, čvrstost in e(di)nost. E(di)nost z Dano, na videz le nemo pričo, še pričevalko ne, dejansko pa neuničljivim temeljem, ki je omogočal(a) preživetje. Telesno, duhovno, etično, zgodovinsko. Emila je metalo po tleh, per partes, Dana je kocke spet sestavila. Emila so metali po tleh, per partes, Dana je kocke spet sestavila. In občinstva ni nikoli potrebovala, še naprej je zmagovala – bil je njen mož, ljubimec in otrok hkrati.

Večni otrok, ki je skupaj z Dano nevede pisal večno ljubezensko zgodbo. A tudi zgodbo o premikanju in rušenju vseh mogočih meja. Zgodbo o – tudi aktualni – tekaški maniji. Zgodbo o moči gibanja. Zgodbo o tovarištvu. Zgodbo o – tudi aktualni – hladni vojni. Zgodbo o militarizmu in – tudi aktualnih – vojaških intervencijah. Zgodbo o ideološki zaslepljenosti. Zgodbo o banalnosti zla. Zgodbo o dečku, ki je želel rešiti svet.

Boštjan Videmšek 

Režija: Matjaž Pograjc
Nastopajo: Jurica Marčec, Klara Kastelec, Nika Ivančić, Anja Đurinović Rakočević, Inan Du Swami, Aleš Kranjec, Petra Vidmar
Dramaturgija: Matjaž Pograjc
Koreografija: Branko Potočan
Glasba: Boris Benko, Primož Hladnik za duo Silence
Scenografija: Sandi Mikluž, Denis Goja
Kostumografija: Nataša Recer
Lektoriranje: Irena Androjna Mencinger
Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Koprodukcija:
Anton Podbevšek Teater in Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

δ {O Emilu Zatopku}

Lokomotiva z mehkim srcem

Emil Zatopek je bil v teku na dolge proge to, kar je bil Edmund Hillary v alpinizmu – človek, ki je prvi razmikal meje za vse, ki so mu sledili.

 

Lokomocija  je hladna, tehniška beseda. Pomeni gibanje, premikanje, tudi hojo. Toda češka lokomotiva, Emil Zatopek, je bil svetlobna leta daleč od hladnega, tehniškega, znanstvenega, profesionalnega odnosa do teka. Bil je strasten tekač. Sodil je med tiste redke ljudi, ki morajo malo trpeti, da v sebi začutijo pristno življenje. Emil je treniral sam, trenerja ni imel in nikoli ni uporabljal štoparice. Treniral je vsak dan, v vetru, dežju, vročini, snežnem metežu. Bil je sposoben 100-krat zapored preteči en 400 metrov dolg stadionski krog. Bil je resnično trd do sebe, kot je trda kovina najboljših lokomotiv. Tudi zato je še vedno edini tekač v olimpijski zgodovini, ki je na istih OI (v Helsinkih leta 1952) osvojil tri zlate medalje v treh najdaljših tekih olimpijskega programa: na 5 in 10 kilometrov ter v maratonu.

 

A v njegovih prsih je vendarle utripalo najmehkejše človeško srce. Tako govori resnična zgodba o njem in njegovem nasledniku, svetovnem rekorderju v tekih na 5 in 10 kilometrov, Avstralcu Ronu Clarkeu. Clarke je, tako kot Zatopek v petdesetih letih prejšnjega stoletja, premikal meje rekordov v desetletju, ki je sledilo. Bil je prvi človek, ki je 10 kilometrov pretekel hitreje kot v 28 minutah – tedaj je rekord popravil kar za dobrih 36 sekund na 27:39.4. Leta 1965 je na 44 dni trajajoči evropski turneji dosegel 12 svetovnih rekordov. Vendar Ron Clarke zlate olimpijske medalje ni osvojil nikoli.

 

Emil Zatopek ga je junija 1966 povabil na velik atletski miting v Pragi. Clarke je tako kot njegov češki predhodnik večino tekov začel in končal na prvem mestu. Onadva sta vse delo rada opravila sama. In kako dobro jima je šlo! Štirikratni češki olimpijski zmagovalec je svojemu mlajšemu tovarišu dan po mitingu razkazal Prago. Bil je prisrčen, mil gostitelj, pogovarjala sta se o tem in onem, največ o teku. Tisto popoldne je Clarkea peljal na letališče, mimo stražarjev prav do letalskih stopnic, kjer mu je stisnil roko, mu v dlan potisnil majhen zavojček ter zašepetal nekaj besed ... in že ga ni bilo več. Ko so se vrata letala za Clarkeom zaprla, je bil hudo živčen. Kaj za vraga mu je Zatopek pravkar potisnil v roke? Doping? Nekaj, kar naj bi pretihotapil iz države? Nekakšno sporočilo ali nekaj, kar naj bi posredoval v svobodni svet onkraj železne zavese? Morda mikrofilm? Clarke se je malce znojil na sedežu. Odločil se je, da zavojčka za nič na svetu ne bo odprl, dokler se ne bodo spustili na varna londonska tla, na prijazno, domače ozenlhe, kjer bo lahko kos tistemu “karkoli”. Toda nekje nad Kanalom ni več zdržal. Skrivoma pogledovaje preko leve in desne rame je iz žepa izbrskal zavojček in odprl škatlico v njem. Zableščalo se mu je v oči. Bila je zlata olimpijska medalja, prav tista, ki jo je Zatopek leta 1952 v Helsinkih osvojil v teku na 10.000 metrov. Vanjo je bilo celo na novo vgravirano: Ronu Clarkeu, junij 1966. Sedaj se je Ron spomnil besed, ki mu jih je Emil zašepetal ob vnožju letalskih stopnic: “Ne zato, ker sva prijatelja, temveč zato, ker si jo zaslužiš.”

 

Emil Zatopek ni imel samo zlatih olimpijskih medalj, imel je tudi zlato srce.

 

Janez Penca

KvFSz413_Fg