FILMSKI TEDEN EVROPE 2022

VSTOP PROST! Rezervacija vstopnic na vstopnice@antonpodbevsekteater.si ali na tel.: 07 391 78 16.

ČETRTEK, 30. 6. 2022, ob 21.00 // ROCCA SPREMINJA SVET / ROCCA VERÄNDERT DIE WELT

efGvNvYUmqM

ROCCA SPREMINJA SVET / ROCCA VERÄNDERT DIE WELT
Režija: Katja Benrath, 1h 41min
nagrade: Zlin 2019 (najboljši otroški celovečerni film, posebna omemba žirije), 69. podelitev nagrad za nemški film (nagrada za izstopajoč otroški oz. mladinski film), Filmski festival Griffoni idr.

Rocca je prav posebno dekle: neustrašna, iznajdljiva, navihana in vedno pripravljena priskočit na pomoč. Zase skrbi bolj kot ne sama, saj je njen oče daleč v breztežnostnem prostoru mednarodne vesoljske postaje, od koder jo ljubeče in skrbno spremlja, mamo pa je izgubila že ob rojstvu. Rocca tekoče govori štiri jezike, zna oskrbeti rane, voziti letalo in z njim pristati, saj je tudi sama sodelovala v programu za pripravo astronavtov. Ko se preseli v Hamburg k babici, da bi tam obiskovala šolo, se stvari zapletejo. Babica, s katero se ne razumeta dobro, mora po nezgodi v bolnišnico. Dekle tako ostane samo v veliki vili, na vrata pa kmalu potrka socialna služba. A Rocca je odločena, da lahko sama poskrbi ne le zase, ampak tudi za druge ljudi brez pravega doma, zato se z novimi prijatelji odloči, da svetu povrne pravičnost in prijaznost.

Režiserka Katja Benrath je v intervjuju povedala: »Potrebujemo ljudi, kot je Pika Nogavička.« Sprašuje se, ali ne bi bilo lepo, če bi naš pogled na vsakega posameznika določala zanimanje in radovednost – brez vseh predsodkov. Želela je ustvariti neodvisen in močan značaj, ki bi otroke opogumil, da vzamejo življenje v svoje roke.

PETEK, 1. 7. 2022, ob 21.00 // LUZZU / LUZZU

AUlkEpu4UvY

LUZZU / LUZZU
Režija: Alex Camilleri, 1h 34min
nagrade: Sundance (posebna nagrada žirije za igro); Sofia (nagrada mlade žirije); Molodist (posebna omemba); Film Independent Spirit Awards (Someone to Watch Award); Festival neodvisnega filma Boston (nagrada občinstva, posebna nagrada žirije); nominacija za oskarja za najboljši mednarodni film; New Directors/New Films; Karlovi Vari; London

Malteški ribič Jesmark ostaja zvest tradicionalnemu ribolovu z luzzujem – lesenim čolnom, ki se prenaša z očeta na sina. Ko mora čoln nepričakovano popraviti, je to le ena izmed njegovih težav: že tako zasluži komaj dovolj za preživetje družine, njegov novorojeni sin potrebuje zdravljenje, z ženo se oddaljujeta … Svet, ki ga je poznal, medtem neizogibno izginja. Morski ekosistem je ogrožen, neusmiljena ribiška industrija in evropska birokracija pa praktično onemogočata življenje majhnih ribičev. Jesmarku se ponudi priložnost za zaslužek na črnem trgu …

»Preden sem začel delati Luzzu, nisem vedel veliko o ribištvu na Malti. Pa ne samo to: pred tem nisem nikoli v življenju lovil rib! Vendar je lepi in počasi izginjajoči svet malteških tradicionalnih ribičev dolgo buril mojo domišljijo. Ko sem začel raziskovati za film, sem hitro sprevidel, da podobna vprašanja družine, usode in žrtvovanja, ki težijo mene, težijo številne ribiče. Z Jesmarkom in Davidom, resničnima ribičema, ki sta postala glavna igralca v filmu, sem začel odhajati na morje in snemati kratke dokumentarce o njunem delu. Tako sem se učil o njunih ribiških metodah: kako deluje vsak kos opreme na ladji, kako se vrže mrežo v morje; seznanil sem se z mnogimi in različnimi vrstami rib ter njihovo ceno na trgu. V tem času sta se Jesmark in David navadila na kamero. Te ekspedicije so bile zame velik navdih in marsikaj, kar sem doživel, sem neposredno uporabil v scenariju. /…/ Najbolj me ganejo filmi, ki se napajajo pri resničnosti. Mislim, da je to največja moč gibljivih slik: gledalcem prikazati nekaj vznemirljivo resničnega in nepričakovanega. S filmom Luzzu sem jih skušal popeljati v več zaporednih svetov, s katerimi se še niso srečali. Potrebna so bila leta raziskav; spoznal sem ne le tradicionalni ribolov na Malti, temveč tudi delovanje širše industrije morskih sadežev, vključno z njenimi vzporednimi gospodarstvi v senci, polnimi tihotapstev, sabotaž in goljufij. Želel sem najti način, kako film vpeti v sedanjost, hkrati pa se upreti nostalgičnemu pogledu na ribolov v Sredozemlju. /…/ Sočustvujem z Jesmarkom, ki se spopada z izgubo izjemno bogate dediščine, ob kateri je zrasel. Družina je temelj za osmišljanje našega življenja, vendar lahko tudi omejuje našo svobodo in rast. Jesmarkov čoln je njegova povezava s preteklostjo – z generacijami očetov in sinov, ki so plovilo z ljubeznijo in ponosom prenašali naprej. Toda luzzu za Jesmarka dobi nov pomen, ko postane polnoleten v hitro modernizirajoči se državi, v kateri ni prostora za tradicionalne ribiče. Mislim, da se s podobnimi dilemami spopadajo številne družine priseljencev, vključno z mojo. Moja starša sta doma med seboj govorila malteško, vendar sta menila, da bi učenje jezika otroke oviralo pri asimilaciji v Ameriki. Ne zamerim jima, čeprav to v meni še vedno vzbuja nekakšno žalost. Zdi se, da ima vsaka družina svoj luzzu. /…/ Filmi italijanskega neorealizma so pomembno oblikovali mojo predstavo o tem, kaj lahko filmska umetnost doseže. De Sica, Visconti in Rossellini so moji ključni navdihi. Njihovi filmi me še posebej ganejo, saj ne ponujajo le umetniškega izraza, temveč tudi etični pristop, ki jih povzdigne nad običajna filmska dela. Pričevanje o življenju običajnih ljudi, uporaba naturščikov in snemanje na resničnih lokacijah – ti filmi so bili aktualni, pomembni, omogočali pa so tako osebno refleksijo kot sodelovanje pri nekakšnem nacionalnem obračunu. V nas vzbujajo intenzivna čustva, hkrati pa nam prizanašajo z moralnimi sodbami – zdi se, da je usoda neorealističnih junakov vedno v rokah gledalcev. Upam, da smo v filmu Luzzu uspeli ujeti nekaj žara, ki ga je bilo čutiti v delih neorealističnega kanona, obenem pa vanj vnesli sodobno energijo.«
– Alex Camilleri

SOBOTA, 2. 7. 2022, ob 21.00 // TRIUMF / UN TRIOMPHE

2ZHEItrCFW8

TRIUMF / UN TRIOMPHE
Režija: Emmanuel Courcol, 1h 45min
Nagrade: Cannes; nagrada Evropske filmske akademije za najboljšo komedijo; Angoulême (nagrada občinstva, nagrada za najboljšega igralca); Art Film Fest Košice (nagrada občinstva); Victoria Film Festival (nagrada občinstva)

Film, postavljen v sodobno Francijo, je navdihnila resnična zgodba švedskega režiserja Jana Jönsona, ki je v osemdesetih letih s skupino zapornikov v švedskem zaporu uprizoril slovito Beckettovo dramo. Načrtovano premiero v Göteborškem mestnem gledališču pa so morali odpovedati, saj so igralci pobegnili. Samuel Beckett je novico komentiral z besedami: »To je najboljša stvar, ki se je zgodila igri, odkar sem jo napisal.«

»Pred nekaj leti je mi je producent Marc Bordure pokazal dokumentarec o švedskem režiserju Janu Jönsonu, ki je na Švedskem s skupino zapornikov uprizoril Čakajoč Godota. /…/ Rekel mi je: ‘To je zgodba zate.’ Začel sem razmišljati o prenosu v sodobno francosko okolje. Beckettova drama mi je že od začetka delovala malce suhoparno – zakaj je torej ne bi premestili na drugo polje? Opremili z glasbo? Petjem? Plesom …? Bi morda v glavne vloge raje postavili zapornice? Vse si je bilo treba zamisliti na novo, saj je bil švedski zaporniški sistem v osemdesetih letih nekaj drugega kot danes francoski. /…/ Z Marcom in Robertom Guédiguianom, ki se nam je pridružil kasneje, smo začutili ves čustveni, komični in dramatični potencial skupine zapornikov, ki so ‘svetlobna leta stran od Becketta’, kot reče v filmu Étienne, a hkrati veliko bližje univerzumu igre Čakajoč Godota, kot bi si lahko mislili. Neverjetno je, kako drama nagovarja zapornike. Praznina, odsotnost, čakanje, brezdelje so njihov vsakdan. To univerzalno delo se je dotaknilo zapornikov tudi v resnici.«
– Emmanuel Courcol