Maša Kagao Knez

ČRNA KOŽA, BELE MASKE

α {Kolofon}

Koncept, režija, koreografija: Maša Kagao Knez
Dramaturgija in režija2: Ivana Djilas
Soustvarjanje koreografije: Rosana Hribar
Avtorska glasba: Boštjan Gombač
Besedila songov: Joseph Nzobandora-Jose
Kostumografija: Jelena Proković
Oblikovanje videa: Vesna Krebs
Oblikovanje svetlobe in scenskih elementov: Danilo Pečar
Oblikovanje kreative: Eva Mlinar
Garderoba: Nataša Recer
Maska: Anita Ferčak
Fotografija: Barbara Čeferin

Soustvarjalci predstave in nastopajoči:
Lina Akif, Joseph Nzobandora-Jose, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Maša Kagao Knez

Umetniški sodelavci:
Pia Vatovec Dirnbek (mentorica za step), Blaž Celarec (tolkala), Žiga Golob (kontrabas), Primož Fleischman (sopranski in tenorski saksofon)

Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana

Opomba: V predstavi so uporabljeni nekateri kratki izseki iz dela Frantz Fanon: Črna koža, bele maske, Studia humanitatiS, 2017. 

LIVE STREAM & PRODAJA VSTOPNIC: TRETJIODER.SI
Informacije o vstopnicah tudi na naslovu: info@tretjioder.si. ali po telefonu 040 530 244 , vsak delavnik med 14:00 in 16:00 in 1 uro pred predstavo.

δ {O predstavi}

»Občutek manjvrednosti? Ne, občutek neobstoja. Greh je črn, saj je krepost bela.«  (Frantz Fanon: Črna koža, bele maske)

Medtem ko želimo rasizem pripisati zgodovini in ga tam tudi odložiti, so svet ponovno pretresle novice, ki kažejo, da rasizem še kako vztraja in da je problematika še kako pereča. Po usmrtitvi G. Floyda v ZDA, ki je prebudila množice in spodbudila proteste gibanja BLM, se je izkazalo dvoje: da v 21. stol. sistemski rasizem še kako obstaja in da to, da se pretvarjamo, da ne obstaja, kvečjemu kaže na našo ignoranco, zmožnost odrinjanja in nezmožnost soočenja z večno aktualno problematiko. Po eni strani se mi zdi smešno, da se v 21. stoletju spet na novo pričenjamo pogovarjati o tej problematiki, po drugi strani me straši, da to pri nas sploh še ni tema.

Pri nas rasizma ni. To se dogaja nekje drugje, daleč v Ameriki. Ali pač?

Tistih nekaj ‘pisanih’ ljudi, ki živijo pri nas, so bolj izjeme, eksotika. Sprejeti so kot nam enaki, ker smo pripravljeni, da jim spregledamo ‘drugačnost’, ker so ‘naši’.  Rasisti so slabi ljudje in mi nismo slabi. Saj imamo župana Pirana, ki je temnopolt. In tu se večinoma konča vsak pogovor o rasi. Zgodovinsko smo opremljeni z nekaj izkušnjami študentov iz časov neuvrščenih, močnim občutkom večvrednosti in evropocentričnosti. In niti ne opažamo rasne teme. Nismo se niti odločili za ustrezno terminologijo: temnopolt, črnec, zamorec. Na to se je treba navaditi, če hočeš tukaj preživeti. Kako temnopoltim pomaga, da smo politično korektni, pazljivo izbiramo besede, ko naslavljamo in štorasto iščemo primeren izraz, da ne bi koga užalili? Dokler bo družba potrebovala Drugega za svojo lastno potrditev ali iskanje krivca za lasten neuspeh ter med prebivalstvom širila strahove, napetosti, delitve, bo problematika zagotovo obstajala.

Pri nas še zmeraj vztrajajo stereotipni, arhaični in posplošeni opisi Afrike (in vseh neevropskih delov sveta). Tudi v množičnih medijih je Afrika večinoma predstavljena z revščino, boleznimi, politično nestabilnostjo, visoko umrljivostjo ter nepogrešljivo pomočjo Zahoda. Kot opaža angleški filozof Paul Taylor, se problematizacija jasno kaže tudi v mainstream filmski industriji, ki omejuje priložnosti za črne igralce, saj preferira zasedenost belcev pred črnci, ali – kjer lahko – ‘pobeli’ temnopolte: beli igralci upodabljajo črne like (na primer Angelina Jolie v filmu A Mighty Heart) ali pa izberejo temnopolte s čim bolj svetlo poltjo.

Uspešen temnopolti človek je skoraj vedno športnik ali glasbenik. Belina je pri nas ultimativno merilo, zato raje sploh ne odpiramo te teme, kajti dokler se o tem ne pogovarjamo, problema ni.

V avtorskem projektu Črna koža, bele maske bomo o tej temi spregovorili preko osebnih zgodb petih soustvarjalcev. Kaj pomeni, ko te nenehno pošiljajo domov, v Afriko? Afriko, ki je morda še nikoli nisi videl. Živeti v manjšini pomeni vsakodnevno soočanje z drugačnostjo, nepripadanjem. Rasistične izjave, ki smo jih pogosto deležni, kažejo na nezmožnost identificiranja temnopoltega s Slovencem: »Pojdi stran, tukaj je samo za Slovence in ne za črnce.« ali »Slovenci nikoli nismo bili in ne bomo črni.« Prav tako nam niso tuje primerjave z opico, čokolado, seksualnim objektom: »Opica, pejt nazaj v Afriko« ali »Ej čokoladica« ali »Črnke pa še nisem.« Razširjeni stereotipi, vezani na temnopolte, se kažejo tako v zaničevalnem »črnci smrdijo« kot v občudovanju »vi imate tako lepo gladko kožo« ali »to imate v krvi«, kar se vedno nanaša na ritem, ples, glasbo, šport, nikoli pa na kognitivne sposobnosti.

Ko se zavemo, da ves čas delujemo po vzorcu negiranja, in sprejmemo, da problem obstaja, ga zlahka razširimo tudi na druge teme. Veliko je stereotipov, ki jih gojimo, a se z njimi ne soočamo. Naša družba ima velike težave s sprejemanjem drugačnosti: migranti vas bodo zagotovo oropali in vam posilili žene; čefurji vam bodo zasedli delovna mesta; sosed črnec vas bo prav zagotovo napadel. In trenutno aktualno: za virus covid-19 je krivec pacient 0 in bog ne daj, da imaš alergijo in kihneš; če pa slučajno zboliš, si odpisan, sovražnik, (o)kužen. Invalidi so »revčki« in ne enakopravni državljani; geji uničujejo družine ... Vsekakor lahko posameznik s svojimi dejanji oz. z refleksijo o svojih zakoreninjenih vzorcih pripomore k spremembam: pozornost usmeri k morebitnim lastnim predsodkom ali stereotipnim predstavam, prepozna razliko med neosnovanimi strahovi in dejansko grožnjo. Pozorni moramo biti na majhne, na videz nepomembne označevalce, stereotipe, posploševanja, ki jih izrečemo nevede, mimogrede.

Ravno to prikrito zaničevanje, to mimogrede, nedolžno, nenamerno bo tema naše predstave. Koliko škode naredimo dobri ljudje, ko »nikomur nič nočemo«?

Belo evropsko telo je bilo razumljeno, sprejeto kot civilizirano, kulturno, napredno, rafinirano, črno pa je pomenilo njegovo popolno antitezo: divjaško, neukročeno, nekulturno, necivilizirano in živalsko. Žensko črno telo nasproti viktorijanskemu ženskemu idealu je poleg tega odpiralo še druge asociacije. Temnopolti so bili obenem zaničevani in občudovani: privlačna je bila njihova glasba, ples, športni dosežki, življenjski slog, obenem pa odbojna njihova prisotnost. Odnos znotraj dihotomije črnega in belega telesa, ki ga zgodovinarka B. D. Gottschild poimenuje love-hate sindrom [sindrom ljubezni-sovraštva], je skozi stoletja pretresal in sooblikoval globalno kulturno produkcijo.

»Črni Američan je obenem zelo viden in neviden, zapleten v zapleten ples z belim svetom na splošno – plesom duhovitosti, volje, telesa in duše – ki je lahko smrtonosen, če je storjena napačna poteza.« (Ralph Ellison, Nevidni človek)

Maša Kagao Knez

Foto: Barbara Čeferin