BEOGRAJSKI TRIO

α {Kolofon}

Koncept in režija: Matjaž Berger

Igrajo: Gaja Filač, Luka Bokšan, Gregor Čušin, Inti Šraj, Gregor Podričnik, Tina Resman, Primož Petkovšek, Mario Dragojevič, Jana Menger, Gal Oblak, Svit Stefanija, Jure Žavbi

Glasba: Duo Silence

Koreografija: Gregor Luštek

Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar

Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger

Vizualna podoba: Borut Peterlin, Gašper Brezovar

Teorija: dr. Aleš Gabrič

Jezikovno svetovanje: Barbara Rogelj

Svetovalec za angleški jezik: dr. Anthony Stubbs

Prevod: Urban Vovk

Oblikovanje kreative: Eva Mlinar

Garderoba: Nataša Recer

Produkcijska ekipa APTa

Produkcija: Anton Podbevšek Teater; v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana

δ {O predstavi}

BEOGRAJSKI TRIO, srbskega cineasta – študenta praške generacije jugoslovanskih filmskih režiserjev, angažiranega intelektualca {Tito in jaz, Že videno, Mojstri, mojstri, državni razred} - Gorana Markovića, je žanrsko ambivalentna tekstura, ki se začne z avtorjevo oznako, da gre za nekakšno arhivsko gradivo, ki ga je na njegovih poteh spremljalo več kot petindvajset let. Arhivsko gradivo = struktura romana sestavljajo zapisniki, poročila, diplomatska korespondenca in uradni zaznamki, {kot main theme} izpiski iz nekega dnevnika, vrsta pisem-, plus številni dokumenti: od policijskih, vojaških in meteoroloških poročil, do poročnih listov in vozovnic, šifriranih vohunskih sporočil …, ter številna nepovezana pričevanja glede dogodkov. Marković ob vstopu v roman, kot navodilo za razumevanje, kaj je fikcija in kaj je realno{st} - pravi, čeprav je fikcija že v svoji osnovi nekaj nezanesljivega, sem se odločil za citate iz teh knjig {gre za citate iz Durrellovih romanov + Prepričevanje – Jane Austen} priložiti že tako raznovrstnemu kupu omenjenih dokumentov, saj sem ocenil, da so izmišljije … svojevrstna oblika verodostojnega pričevanja.

V tem kompleksnem žanrskem narativu se tik po drugi svetovni vojni pojavi v Beogradu Lawrence George Durrell, notorični pisatelj, kulturni ataše, ki je bil v Beograd s strani Združenega kraljestva poslan kot vohun. Pisatelj Durrell je tudi sicer avtor slavnega romana Aleksandrijski kvartet {zato aluzija v naslovu – Beograjski trio}, drugače tudi intimus Henryja Millerja {in tedaj njegove Anaïs Nin}, za katerega je rekel, da mu je pomagal razumeti bistvo ljubezni. Ta je nekaj absolutnega; igra na vse ali nič … In: čedalje bolj začenjam verjeti, da moramo v vsakem spolnem aktu gledati proces, v katerega so vpleteni štirje ljudje.

Durrrell, ki zamenja mesto atašeja Združenega kraljestva v Argentini za mesto kulturnega atašeja v Beogradu {gre za dramatično obdobje v letih 1948 - 1951: Resolucija Informbiroja}; v Beograd pripelje tudi zaročenko Eve, a se nesmrtno zaljubi v svojo učiteljico srbohrvaščine, Vero {ki žanrsko participira v tekstu kot avtorica dnevnika}. Vera živi z možem Borom Tankosićem {polkovnikom JA} in hčerko Milo. Durell torej ni samo kulturni ataše, je – kot skoraj vsi britanski pisatelji v diplomaciji – tudi vohun {s kodnim imenom Ribič}, ki skuša v Srbiji locirati ostanke rojalističnega gibanja. Kot notorični ljubimec Durrell zapelje Vero, njenega moža Bora pa, lojalnega Stalinu, aretirajo in pošljejo na Goli otok. A ker Vera noče spremeniti priimka in se odreči Boru-, tudi njo preko slavonskih prevzgojnih taborišč prepeljejo na Sveti Grgur, kjer je žensko taborišče. Mila ostane brez staršev; na nek način jo reši Durrell, skrb zanjo prepusti svoji, sicer tudi noseči ženi. Sam se bondovsko loti reševanja Vere in njenega moža z Golega otoka in Grgurja, Bora reši {in ta kasneje dejansko odide živet v Sovjetsko zvezo, kjer umre kot upokojeni polkovnik Sovjetske armade kot nosilec reda heroja Sovjetske zveze}, Vero pa – verjetno pri pobegu plava na napačen otok Školjić, ne pa na domenjeno točko na Rabu – odkrijejo zasledovalci z Golega otoka. Ante Raštegorac, upravnik Golega otoka, ki se je uradno imenoval Marmor, v romanu poroča, da ko smo jo odkrili z daljnogledom za nekim grmom na Školjiću, smo zavili proti njej, ona se je vrgla v morje in začela plavati. Za njo se je vlekla krvava sled od ran na nogah, ki so se ji naredile, ko je bosa hodila po ostrem kamenju, ta pa je hitro privabila nekaj morskih psov. Poskušali smo jo potegniti iz vode, še preden bi jo ti napadli, a nam to ni uspelo. Odveč bi bilo razlagati, kako strašna je bila njena smrt.

Svetovna praizvedba!