Unstill life

Lastnost, ki ljudi povsem jasno razlikuje od ostalih živih bitij, je zavest o lastni minljivosti. Za nameček – in to še prav posebej velja v zahodni kulturi – pa so ljudje zatopljeni v svojo lastno individualnost. Zaradi tega hrepenijo po stalnosti in nekakšnemu občutku pripadnosti višjemu namenu, kot ga recimo ponuja religija in ostala razmerja, ki omogočajo duhovne povezave. Zame alkohol, mamila in erotika predstavljajo le obliko pobega od zavedanja o lastni minljivosti.

Sama neobvladljivo moč in lepoto narave sprejemam kot metaforo stalnosti. Narava nam stalnost kaže na zelo jasen način: prav nič v naravi ni osredotočeno na ohranitev življenja posameznega bitja in smrt je le del neprekinjenega življenjskega procesa. Novo življenje dobesedno vznika iz razkroja, brez presoje in kakršnihkoli izjem.

Pri ljudeh zaznavam željo po zabrisovanju notranjih pomanjkljivosti in zunanjih znakov razkroja. Kaže, da vedno bolj obvladujemo svojo zavest in fizično telo, zaradi česar se navzven zdimo vedno bolj neuničljivi in brezhibni.

Po mojem močnem prepričanju je hrepenenje po takem nadzoru samega sebe predvsem obremenitev, saj zatira naše resnične želje. Po drugi strani pa opažam tudi, kako se ljudje poskušajo te svoje individualnosti otresti in iščejo rešitev v pripadnosti nekemu skupnemu višjemu cilju in namenu. Prav ta dvojnost pa se mi zdi silno privlačna.

Christel Boertjes