|
Marina Gržinić
Projekt NSK straža likovne skupine Irwin sestavlja več kot ducat fotografij, ki prikazujejo lokalne, vendar resnične vojake ob straženju zastave imaginarne NSK države v času. Projekt se je začel leta 1998, s prvo tovrstno fotografijo? NSK straža Tirana, ki je nastala v sodelovanju z Albansko vojsko ?, nadaljeval pa v sodelovanju s številnimi drugimi državnimi vojskami, denimo Češke, Hrvaške, Italije, Avstrije, Bosne in Hercegovine in tako naprej.
Irwinova NSK straža1 se neposredno navezuje na projekte NSK država v času. Zgodovina kolektiva NSK (Neue Slowenische Kunst) je večplastna: v zgodnjih osemdesetih letih minulega stoletja je skupina likovnih umetnikov Irwin, skupaj z glasbeno skupino Laibach, gledališčem Sester Scipion Nasice in oblikovalsko skupino Novi kolektivizem, ustanovila enega od najvplivnejših umetniških in družbenih kolektivov Jugovzhodne Evrope, poimenovanem Neue Slowenische Kunst, oziroma z akronimom ? NSK, v slovenskem prevodu: Nova slovenska umetnost. Nemško poimenovanje je bilo namerno, saj so z njim želeli razkriti zatajene nemške vplive na slovensko umetnost, kulturo in zgodovino. Podobno velja tudi za ime skupine Laibach ? tako so med drugo svetovno vojno preimenovali Ljubljano nemški, nacistični okupatorji. Torej je kolektiv v procesu svojega poimenovanja zgostil zelo natančno in travmatično metodo obravnavanja slovenske zgodovine in realnosti.
NSK država v času je bila zamišljena na edini možen način, kot virtualna entiteta brez teritorija (prav zaradi ozemeljskih sporov, katerim smo bili priče med zadnjo vojno na Balkanu), vendar z znamenji resnične Države ? s potnimi listi, zastavo, grbom in tako naprej ?, zasnovanimi kot artefakti. Občasno je bila NSK država v času uprizorjena tudi v resničnem prostoru: v devetdesetih letih so bila veleposlaništva in konzulati NSK države v času inavgurirani v zasebnih stanovanjih in hišah, hotelskih sobah in podobnih prostorih, in sicer, da bi s tem soočili razmerje med politikami prostora znotraj/zunaj Balkana/Evrope ter institucijo Umetnosti. V maju in juniju 1992 je skupina Irwin postavila NSK veleposlaništvo v Moskvi, v zasebnem stanovanju (naslov: Leninsky Prospect 12, apt. 24). Pročelje stanovanjske stavbe je bilo okrašeno z umetniško izraženimi insignijami državnega veleposlaništva. Prostori, ki so bili do tedaj obravnavani zunaj matrice umetnosti in kulture oziroma na obrobju sistema, so bili nenadoma premeščeni v središče umetnostnega sistema. NSK konzulati so bili odprti v Firencah (1993), in sicer v hotelu Ambasciatori, ter v Umagu (1994), v kuhinji zasebnega stanovanja Marina Cettine, lastnika Galerije Dante.
Virtualna Država NSK razkriva nejasne postopke kodificiranja ter sistemskih pravil in načel, ki služijo ugotovitvi zgodovinske koincidence in arteficialnosti. Prav ta vzporedni odnos med umetnostjo in državo spodbuja radikalna vprašanja o postopkih in procesih, ki so vkodirani v temelje sodobnega umetnostnega sistema in so zatorej ključni za njegovo obnavljanje in oplajanje.
NSK država v času je prikazala neverjetno diskontinuiteto in vzbudila intenzivno javno izpraševanje v času in znotraj časa. V svojem poskusu izpostavitve sintetičnega dialektičnega momenta, ki ga je razvila NSK država v času, sem se v devetdesetih letih vprašala, kako bi imenovali to domnevno duhovnost državnega telesa (na kar napeljuje oznaka država v času) in telesnost državne duhovnosti (na kar so napeljevala veleposlaništva in konzulati v konkretnih zasebnih prostorih). Predlagala sem, da jih imenujemo spektralne entitete. Trdila sem, da so NSK veleposlaništva spektri veleposlaništev in NSK država v času spektralna entiteta države ? ne povsem duh, ne povsem pravno telo države!, in sicer v kolikor nam spektralizacija (ki sem jo razvila na osnovi branja Derridajevega dela The Spectres of Marx) omogoča natančno poimenovanje procesov evakuacije svojstvenih zgodovinskih, družbenih in političnih prostorov nekdanje Vzhodne Evrope in njenega sedanjega neobstoja.
Torej je mogoče reči, da obsegajo projekti NSK vnovično vzpostavitev svojega zgodovinskega, umetnostnega in kulturnega prostora skozi čas prav zaradi tega, ker prihaja NSK iz območja, ki ga danes opisujemo kot ex ali nekdanje in je zato trdno utemeljeno v času. Zaradi tega so projekti NSK tako zapleteno vpeti v vnovično branje zgodovine, v časovno in prostorsko umeščanje kulture, umetnosti in družbenosti. Z dvema simboloma ali kazalcema ? NSK križ izvira iz umetniške dediščine Kazimira Maleviča in nacistične svastike ? ustvarja Država NSK zastrašujoče tvorbe in pripovedi, globoko vsidrane v politiki.
Irwin je na novo uporabil križ z Malevičevih slik? odvzel mu jevse duhovne pomene. To pot lahko razložimo kot analogijo po Heartfieldovem obravnavanju postopkov montaže. Ta virtualni model države, z njegovimi možnimi (kičastimi, konceptualnimi in protimodernimi) povezavami z umetnostjo, je obenem protisloven.
Realkomunizem, transnacionalni kapitalizem, bastardni Malevič, ilegalni Heartfield, ustoličeni Magritte ter naturalizirani modernizem? vsi so prvine Irwinove Države NSK in njene narativne trajektorije.
Irwinova NSK straža je projekt, ki združuje dve nemogoči ravni načina delovanja vsake sodobne države: resnične vojake v njihovi vpetosti v državno/nacionalno vojsko ter artefakte NSK države v času, zastavo in Malevičev križ, natisnjen na rokavnih trakovih. Eno od vprašanj je način delovanja sodobne nacionalne vojske. Kakšna je raven resnične demokratizacije razmerja med vojaškimi strukturami in kulturo v različnih družbah? Zastava imaginarne države ? tiste, ki živi le v času, toda ki deluje z izdajanjem resničnih potnih listov in prek resničnih državnih insignij, veleposlaništev/konzulatov (v zasebnih stanovanjih in hotelskih sobah) ? zato doseže svoj dodatek, svoj vzporedni protipol. Resnični vojaki državne vojske (z Malevičevim križem na rokavnih trakovih) stražijo zastavo (imaginarne) Države NSK. Izkupiček v bistvu ni performans, ampak prej svojevrstni tableau vivant soočenja med umetnostjo in družbo, med resničnim in umetno ustvarjenim. Zamisel je sopostaviti aseptično, vsakdanjo družbeno realnost, torej življenje samo, in njegov fantazmatski dodatek, ki je umetnost. Torej sopostaviti, iz oči v oči, realnost, ki je Umetnost, in njegov fantazmatski dodatek? vojsko!
Leta 2003 je Irwin uprizoril NSK stražo Kjoto. Prizorišče in straženje zastave Države NSK so tokrat prevzeli Salary-men (angleški kalk, ki se na Japonskem uporablja za imenovanje državnih uslužbencev), ki so nadomestili resnično državno vojsko. V japonski družbi so bili državni uslužbenci, vojska delavcev, ki so imeli ključno vlogo v industrializaciji Japonske. Njihovo podobnost z vojsko poudarja uniformiranost njihovih oblačil in kravat strogega sloga. V ozadju uniform skrivajo svojo vlogo v maksimiziranju učinkovitosti kapitalističnega stroja. S takim slogom oblačenja in z načinom svojega delovanja predstavljajo normalizirano anomalijo v samem kapitalističnem sistemu Japonske. Učinek takšnih sopostavitev je derealizacija in depsihologizacija realnosti in institucije sodobne Umetnosti.
Prav to je politika, ki tiči onkraj enostavnih dihotomij in ki na novo obdela koncept de-realizacije (in depsihologizacije) umetnosti (čeprav bi se morali zavedati, da abstraktno umeščanje umetnosti v sodobnem kapitalizmu vztraja v psihološkem momentu, v psihologiji posamičnih umetnikov). Učinek tovrstnih sopostavitev je razlomljena slika realnosti med umetnostjo in vojsko. Irwin ne zahteva, naj izberemo med dvema ali več možnostmi v dani koordinatni mreži (umetnost nasproti vojske itd.), ampak naj spremenimo koordinatno mrežo samo. Spopasti se moramo s travmatičnim realnim, z reartikulacijo in vnovičnim izpraševanjem mesta in vloge vojske v sodobnih družbah ter sodobne umetnosti v okviru institucije Umetnosti.
* Serija fotografij NSK straža je bila prvič v celoti predstavljena v Kostanjevici na Krki, septembra 2006, kot del projekta SPOT 2006, v organizaciji Bojana Radoviča ? Hiše fotografije, Novo mesto.
Besedilo je bilo objavljeno v Camera Austria, Gradec, št. 96/2006. Poslovenila Tanja Velagić, Ljubljana.
Dr. Marina Gržinić je višja znanstvena sodelavka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani in profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju.
|
|
