Ilya Rabinovich / Places

Sodobna fotografija si je za svoj predmet izbrala postmodernistična odtujitev in razočaranje, ki ju izraža bodisi zgrajeno okolje bodisi človek. Toda nobena kritika današnjega postindustrijskega kapitalizma ali razočaranja nad našimi nekdanjimi utopijami nas ne pripravi povsem za skrajno opustošeni svet, kot ga prikazujejo fotografije v tej knjigi.

Razdeljene so v tri okvirna poglavja: ne-prostori, prostori spomina in stoli. Fotografije so bile posnete v razdobju trinajstih let, in sicer od 1993 do 2006. Poglavja so združena v nekakšna popotovanja v Moldavijo, Izrael, Nemčijo, na Nizozemsko, v Rusijo in Mehiko. Knjiga predstavlja zbir umetnikovega življenja, ki ga je preživel v izseljenstvu. Toda vsi kraji so si med seboj podobni, vsi so oropani ljudi. Ni je besede, ki bi v katerem koli evropskem jeziku opisala bivanjsko izkušnjo pregnanstva – ne toliko v pomenu nekega biografskega dejstva, marveč kot stalnega notranjega občutja. Ne gre niti za preprosto hrepenenje ali domotožje, temveč za večno brezdomstvo, ko nikoli ne moreš povsem pripadati nobenemu kraju, v katerem se ustališ. Gre za občutje, ki ga ni mogoče pozdraviti ali spremeniti, saj izvira iz globokega izkoreninjenja duha. Izguba doma ne pomeni le izgube prostora in, posledično, preselitve v tujo državo. Pomeni izgubo svoje kulturne in družbene samobitnosti, posameznikovega položaja v skupnosti, vrednosti in vsebinskih povezav spomina. Četudi se kdaj zmoreš fizično vrniti, označuje dom tisti kraj, kamor se nikoli ni mogoče vrniti; dom je trajna prisotnost odsotnosti.

Fotografije Ilje Rabinoviča zajemajo dvojno podobo – pregnanstva in razočaranja. Prva, zunanja podoba prikazuje kolektivno utopijo o boljšem življenju, ki se preobrazi v brezosebni pekel globalne uniformnosti. Stanovanjski bloki, hodniki, notranjščina, parkirišča, kinematografi, hoteli, šole in čakalnice pričajo o kulturno odtujenem svetu, ki nam je danes vsem še kako znan. Taki prostori bi lahko bili kjer koli; in pravzaprav tudi so. Sicer lahko včasih na podlagi palme razberemo, da fotografija ne prikazuje severne dežele, in po snežni zaplati prepoznamo, da ne gre za jug. Toda kakršna koli že je narava na teh podobah, se vselej zdi nenavadno premeščena. Tu in tam prepoznamo na stavbi ali v njeni notranjosti osebno noto – drevo, pritrjeno v kotu, vazo z rožami –, ki pa vzbuja nelagodje, in zato tem bolje razkriva brezupnost poskusa, da bi takšne prostore sploh imenovali dom. Marsikatera fotografija vzbuja zadušljiv občutek konfinacije. Stavbe in prostori pričajo o življenjskem slogu globalnega srednjega razreda ali tistih, ki si prizadevajo zanj, o njegovih merilih razkošja, višje izobrazbe, ekskluzivne soseske, boljšega avtomobila. Postopoma, stran za stranjo v knjigi prihajata na površje anonimnost in osiromašenje. Prostori, oropani spomina, izprijeni s prevzetno ponarejenostjo in predvsem prežeti z določeno primernostjo, z normativnim obnašanjem, ki izključuje vse drugo.

Pri tem pa je najbolj zastrašujoča odsotnost ljudi v vseh teh prostorih. V njih ni ničesar živega, niti ptiča. Ob pogledu na te podobe smo prepuščeni osamljenosti, kot da bi vsi šli stran in nam obrnili hrbet. Zato vzbujajo hrepenenje po človeški toplini, po množici, ki bi vnovič zasedla sedeže v kinu, ali dečku, ki bi z žogo priskakljal izza vogala, celo po avtomobilu, ki bi v hipu zapeljal mimo. Toda vsaka podoba kaže nekaj, kar ovira dostop do življenja v teh prostorih, ki pa ga lahko slutimo, in celo dostop do samih prostorov. Prav ta izključenost, opustošenje, ponazarja drugo, notranjo podobo pregnanstva na teh fotografijah – tisto, ki jih razločuje od vseh drugih vrst postmodernistične fotografije: pregnanstvo, eksil, ki govori o življenju izseljenca.

Izjemno skrbno izbrana tehnika poudari učinke oviranja, odtujevanja, vselej nepopolnega imetja sveta, ki ga vidimo. Včasih že izjemno rahel premik v osredinjenju vzbudi občutek, da tu nekaj ni v redu, občutek premestitve. Pogled je pogosto usmerjen zelo nizko, kot da bi šlo za otroški pogled na razred ali dom. Horizont je včasih napol vzdignjen nad podobo, kar učinkuje kot lebdenje, kot da bi bil ves prostor prevrnjen na glavo. Ali kot oviran dostop, ki ga izraža tako obsežna razširitev praznega prostora, da je prehod onemogočen. Včasih pa je brezčutnost prostora poudarjena s tehničnim motenjem popolnosti podobe, z nekakšnim namernim optičnim razdiranjem.

Večina postmodernistične fotografije si lahko privošči hladnokrvnost, objektivnost in kritičnost, saj je bistveno izhodišče njene kritike občutek lastništva, pripadnosti, vpetosti v kulturo, ki jo portretira. Toda fotografije Ilje Rabinoviča ne predstavljajo ali ciljajo na postmodernistično odtujitev in premestitev kot na moralni fotografski predmet, čeprav današnje odtujeno stanje človeštva očitno vznika iz tistih opustošenih fotografiranih okolij. Zdi se, kot da bi fotografije v brezupu iskale prostor, ki bi ga nastanili, svet, kateremu bi pripadali. Vendar ga ne najdejo.