|
Sandra Križić Roban
Nekaj zadnjih, neverjetno sončnih dni za ta letni čas sem imela ponovno priložnost opazovati del neba, ki smo ga, vsaj tako se zdi, davno osvojili in ki ga nobena okolna gradnja ni skalila. Resda pogrešam deblo tise, ki je ustvarjalo tisti prepoznavni zvok in oviralo, da zahajajoče sonce do svojega izdiha obseva notranjost naše hiše: neki zmešani sosed je uspel v svoji nameri in ga dal podreti. Mogoče jih je višina debla res ogrožala, a osupnila me je brezčutnost, pomanjkanje potrebe, da v tej mestni oazi tudi drugi, razen nas, uživajo v nevsakdanjih prizorih, pogovorih ptic, ki so se v krošnji skrivale pred vročino.
Najbolj od vsega so mi bili všeč tisti trenutki v času enakonočja, ko se je mračna, velikanska krošnja risala na modrikastem, včasih vijoličastem nebu. Bil je to moj osebni Magritte, inverzija dneva in noči, v kateri sosedje očitno niso mogli niti znali uživati. Nikoli nisem tega uspela posneti. Spretnost uporabe kamere je očitno moja šibka točka. Veliko lažje je napisati nekaj o tem izrezu, o karakterju svetlobe, zvoku, ki mi je v številnih nespečih urah delal družbo.
Zakaj pišem o tem delčku neba, ki se v svojem neobičajnem izrezu vidi s terase moje hiše? Največ zaradi avtoričinih Camera obscura II, light-boxov, v katerih so fotografije uresničene s tehniko camere obscure, natančneje z dia filmi srednjega formata značilnega podaljšanega kadra. Nastale so po prvotnih Camera obscura, študentskih delih, s katerimi je ustvarila prostor loma svetlobe znotraj male kartonske škatle, kupljene v nekem praškem shopping centru. Za to priložnost je črno-beli film rezala ročno, pri čemer so ostale vidne sledi, praske in odtisi ter primarno fizične pred-akcije oziroma vtisi osebne izkušnje v materijo, medtem ko je dolgo in mirno stala v eni od drž, uresničujoč svojo dvojno vlogo.
Baudrillard je zapisal, kako je fotografija spremenila sámo idejo tehnike, tako da jo je pretvorila v možnost za dvojno igro: okrepitve koncepta iluzije in vizualnih oblik.a Eksistencialno, avtobiografsko zapiranje SofijeSilvie v temno škatlo po nekaj letih je zamenjal izhod v prostor, postopek njegovega strnjevanja z mirnim in podaljšanim pogledom, kontinuiranim izrezom tistega, kar je mogoče videti z okna ali ko se vzpnemo na strešno teraso neke zgradbe. Barthes je, sklicujoč se na Maurica Blanchota, zapisal, kako je ? v kontekstu pogleda ? bit slike v tem, da je vsa zunaj, brez intimnosti, a vendarle nedostopnejša in skrivnostnejša od misli, brez pomena (čeprav kliče globino vsakega mogočega smisla), neodkrita, a vendarle očitna, hkrati prisotna in odsotna. b
Ciklus Camera obscura II iz leta 2001 je neposredno pogojen prav z doživljanjem pogleda z neke terase, z usmerjanjem navzven (in ne več navznoter), z vračanjem ukradenega prostora, ukradenega pogleda, kakor je to SofijaSilvia sama pojasnila. Kadri so drugačni, neobvladljivi z enim pogledom; to so panoramski izseki, ki kličejo v spomin tiste, ki bi lahko nastali z dviganjem vizirja na čeladi. Toda ne gre za viziranje, usmerjanje pogleda v eno določeno točko, saj se želi videti čim več, zajeti s pogledom čim širši predel, ne glede na to, da je šlo za običajno, za SofijoSilvio vsakdanje in dobro znano okolje.
Pot njenega pogleda je zelo vsakdanja: keramične posode s cvetjem na terasi, niz dimnikov in anten na bližnjih strehah, ki diagonalno izginjajo pod neko zamišljeno točko obzorja. Oblikovno nekoliko zahtevnejša panorama šotorastih streh dolguje svojo posebno identiteto poznemu popoldanskemu soncu, ki daje streham značilen zlat sijaj. SofijaSilvia je camero obscuro ob neki priložnosti usmerila proti, zdi se, edinemu obarvanemu balkonu v soseski, ki je vedoželjnemu, nikoli utrujenemu očesu ponudil prizor nekega zaslutenega dogajanja.
Katero mesto je to, ki jo zanima, katera miselna orodja nam lahko pomagajo, da dela razložimo na pravilen način (če takšen sploh obstaja)?
Iščemo v teh podaljšanih kadrih, ki delujejo, kot da si hkrati prizadevajo predočiti čim daljši časovni in prostorski odsek, elemente, ki označujejo teritorij, preko katerega je šla svetloba, spreminjajoč ga v horizont pričakovanja? Horizont, ki po E. Gombrichu funkcionira kot duhovni sklop, ki s poudarjeno občutljivostjo beleži odklone od normec (če normo tukaj razumemo kot napenjanje očesa, da v enem pogledu obvlada razpon, ki mu ni niti običajen niti naravno dan).
Camere obscure II so posvetilo nepremičnosti, odvisni od gibanja, so mera fotografskega znanja, ki si prizadeva vzpostaviti določen red v brezkončnem neredu predmeta (parafrazirajoč Barthesa). Na fotografijah SofijeSilvie se nekaj prikazuje in hkrati dokazuje; del tega se izmika, ostaja neizrečen. Po Barthesu fotografija tako ali tako ni to, kar vidimo, pač pa je samo hlapljivo pričevanje izginjanja stvarnosti v trenutku pomanjkanja časa, da bi slika postala ? slika.d
a Jean Baudrillard, Photography, Or The Writing Of Light, Ctheory, 2000 [www.ctheory.net]
b Roland Barthes, Svijetla komora, Antibarbarus, Zagreb, 2003, [44] 131.
c Vladimir Biti, Pojmovnik suvremene književne kulturne teorije, Matica hrvatska, Zagreb, 2000, 188.
d Baudrillard, ibid.
|
|
