Jorge Louis Borges:
ZGODOVINA VEČNOSTI

je uprizoritvena struktura, ki bo svoj teritorij poiskala v kapeli nekdanjega cistercijanskega samostana (iz 13.stoletja) in prizidka poligonalne nadstropne kapele s križnorebrastimi oboki iz 15.stoletja, ki deluje v sklopu Galerije Božidar Jakac (Kostanjevica na Krki).

Gre za prostornino 50 m globine in 9-27m širine.

Izhajajoč iz »ničte« pozicije, bo prostor *razmejen s štirimi podiji (različnih geometrijskih oblik), zahodni in vzhodni del zgradbe pa bo uporabljen kot zaslon za projekcijo konkavnih in konveksnih topik Escherja in anamorfoz v zgodovini slikarstva.

Naracija bo sestavljena iz serije Borgesovih parabol iz Izmišljij, Zgodovine večnosti, Labirintov, Alepha, Izmišljanj.

Borgesov svet imaginacij bo primordionalno vezan na raziskavo  telo – obleka,  telo –  glas, telo – jeziki, znaki, znakovni jeziki, hkrati pa bo v ospredju raziskava Borgesovih *nezaključenih svetov in izmišljij. Zato nekdanji religiozno-ritualni rezervat odzvanja mejo znotraj/zunaj Moebiusovega traku, mejo borgesovskega časo-prostora, s strukturami, ki strašljivo in ganljivo zarežejo v iskanje izpolnjenje in ukinjanje animaličnega in človeškega v telesu – gibalcu in v telesu – govorniku.

Uprizoritev Zgodovina večnosti je *raziskava s sklepno lekcijo parabole Kralja v labirintu, raziskava akuzmatičnega glasu v fizisu samostanskega odzvena, ki ga ne smeš premagati, ampak si ga moraš podrediti, raziskava telesa znotraj polja klasičnega plesa in glasu, znotraj zborovskega petja.

Tečaj je os, okoli katere se vrtijo vrata. Tečaj, Cardo, označuje podreditev časa točkam, ki so prav zato kardinalne, ker prek njih prehajajo periodična gibanja, ki jih meri čas. Kolikor čas ostaja v svojih tirnicah, je podrejen ekstenzivnemu gibanju, katerega mera, interval ali število je. Pogosto so poudarjali to značilnost antične filozofije: podreditev časa krožnemu gibanju sveta kot vrtljivim vratom. To so vrata-valj, odprti labirint proti večnemu izvoru. Obstajala je cela hierarhija gibanj glede na njihovo bližino Večnemu, glede na njihovo nujnost, popolnost, uniformnost, rotacijo, sestavljene spirale, njihove osi in posamična vrata, s številnimi Časi, ki so jim ustrezali. Nedvomno se je čas v tem, ko je bilo gibanje, ki ga je meril, samo vse bolj in bolj aberantno, oddaljeno od svoje smeri, zaznamovano z meteorološkimi in zemeljskimi materialnimi naključji, nagibal k osamosvojitvi; toda to je bila težnja navzdol, ki je bila še odvisna od pustolovščin gibanja. Čas je potemtakem ostal po svoji izvornosti in po izpeljanosti podrejen gibanju.

                                                                                      Gilles Deleuze

Fotografije s predstave:

Jorge Francisco Isidoro Luis Borges Acevedo (1899 -1986) je ključni Avtor – stilist fikcije dvajsetega stoletja, ki je v izmišljenih strukturah interpretiral obstoječe mite, fabule ali zgodovinske rekonstrukcije. Za  mnoge svojih  avtentičnih del, ki so imeli žanrski status literarni fragmenti, je trdil, da so prevodi slavnih ali redko branih del.

Epitaf na njegovem spomeniku v Marakešu pravi – BOG MU JE DAL 800 000 KNJIG IN SLEPOTO. Kot njegovemu modernističnemu predniku, *sodobniku in vzorniku, Jamesu Joyceu. Za oba stilema je čez segajoča ravno matrica, kodeks, provenienca fabule, ki se razprostira po horizontalni in vertikalni osi časa, ki ga tematizira, zgošča in premešča, ustavlja in postavlja v *večnost in *neskončnost. Slepota je tista lepota, ki transcendira dotik, opis in strukturiranja dogodkovnosti na način drugačne zagrabitve-, prav takšne, o kateri govori Diderot v Pismu slepih tistim, ki vidijo, ko pravi:« Naš slepec je zelo doma v simetriji…Naš slepi kar naprej govori o ogledalu. Človek bi dejal, da sploh ne bo vedel, kaj je ogledalo; pa vam ne bo nikoli nastavil ogledala proti svetlobi. Prav tako razumno kakor mi govori o prednostih in napakah čuta, ki ga nima: če se mu niti ne sanja o izrazih, ki jih uporablja, je vsaj toliko nad večino drugih ljudi, da jih nikoli ne izgovarja ob neprimernem času. Tako dobro in tako pravilno govori o toliko stvareh, ki so mu povsem neznane…«

Skratka, čas je večnost, prostor je labirint.

Borgesov pojmovnik je zelo čist, skoraj miniaturen, a vseskozi meri na antagonizem v razmerju *subjekt vs. univerzum:

• Čas…………………../leto, v katerem miruje čas,
• neskončnost,
• zrcalo…………………/ strahovi, fobije, empatije,
• labirint:::::::::::::::::::::::: z izhodom/brez izhoda;
• dejanskost,
• identiteta,
• Aleph……..*kot mesto, kjer se sekajo vse smeri v vesolju,
• Knjižnica (=Babilonska), v kateri je Zgodba o vseh zgodbah.

Borgesov (miniaturni) modernizem zahteva ali implicira kantovsko etiko zgodbe, Dogodka, apokrifa, eseja…