|
Anton Podbevšek Teater
Dvorana novomeške pomladi
Oblikovanje prostora:
|
Meta Hočevar
|
| Dramaturgija: |
Klavdija Zupan
|
| Glasba: |
Drago Ivanuša
|
| Snemanje videa: |
Nejc Gazvoda
|
| |
Rok Biček |
| Montaža videa: |
Blaž Čadež
|
| |
Miha Knific |
| Scenska fotografija: |
Jaka Ivanc
|
| Tehnična ekipa: |
Simon Žižek
|
| |
Jana Rebselj |
| |
Gašper Brezovar |
| |
Mitja Brudar |
| Oblikovanje tiskanih materialov: |
Studio Pašteta
|
| Lektoriranje gledališkega lista: |
Maja Regina
|
| Producentka: |
Jasna Dokl Osolnik
|
Za sodelovanje pri projektu se zahvaljujemo: Petru Bekešu, Francetu Bučarju, Petru Čeferinu, Mladenu Dolarju, organizaciji Ozara Slovenija, nacionalnemu združenju za kakovost življenja, Olgi Perhavc - Uršič, Jožetu Podržaju, Miranu Potrču in Silvu Šinkovcu
|
| Produkcija: |
Anton Podbevšek Teater
|
| Koprodukcija: |
Studia Humanitatis
|
O predstavi:
Predmet projekta Spovedi je refleksija določenega segmenta javnega življenja,
ki jo usmerjajo iskreni etični vzgibi.
Spovedi niso ne katoliška spoved ne partijska samokritika. Gledalci so v
Spovedih soočeni z občutljivimi
notranjimi monologi, v katerih posamezniki odstirajo svoje doslej skrite
intimne dileme, zadrege, človeške stiske. Njihove izpovedi so nasprotje
demagoškega, zavajajočega, propagandnega,
manipulativnega govora. Spovedi so zmes intimnega in političnega
gledališča, ki si prizadeva spodbuditi higieničen in etičen javen diskurz.
Spovedi so scenski projekt, ki ima karakter razgovora na
štiri oči. Teoretski diskurz filozofa in teologa je uvertura v spovednico iz
katere zraste katedrala z izhodom v panteon. Gledalčeva izkušnja predstave je
izrazito individualna. Prva dva dela – diskurz in spovedi – gledalcu podajata
vsebino, druga dva – katedrala in panteon – pa gledalcu ponujata možnost
refleksije te vsebine. Meditacija v katedrali gledalca lahko napelje k zapisu
refleksije o posredovanem, o možnosti soočenja z lastno resnico.
Projekt Spovedi naj po besedah filozofa Mladena Dolarja »
postavi pod vprašaj ambivalentno zvezo izpovedi, resnice in oblasti, in da
nasproti terorizmu samopromocijske izpovedi kot splošne forme določene kulture
vzpostavi nov premislek tega, kaj je v izpovedi na tnalu, kakšna je narava
resnice, ki se v njej odigrava, in kakšne so pasti, ki prežijo na krhko resnico
izpovedi z vseh strani.«
|
|
