APT Umetniki/sodelavci PROGRAM APT 2014 TEATER Predstave Kolokviji AKADEMIJA KINO FOTOGALERIJA Foto razstave ZA MEDIJE SPONZORJI
Beton Ltd.
REČEM ,KAR MI REČEJO, NAJ REČEM
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in
Bunker, Ljubljana
Dvorana novomeške pomladi,
PREMIERA 29. septembra 2012
Avtorji in izvajalci: Primož Bezjak
Daša Doberšek
Branko Jordan
Katarina Stegnar
Prevod besedil Samuela Becketta: Aleš Berger
Dramaturgija: Andreja Kopač
Glasba: Dead Tongues
(Janez Weiss, Jure Vlahovič)
Scenografija in oblikovanje luči: Son:DA
Kostumografija: Mateja Benedetti
Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič
Lektura: Barbara Rogelj
Garderoba: Nataša Recer
Oblikovanje tiskanih materialov: Gašper Brezovar
Producentka zavoda Bunker: Maja Vižin
Producentka APT: Jasna Dokl Osolnik
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in
Bunker, Ljubljana
O predstavi:
Predstava Rečem, kar mi rečejo, naj rečem na svojevrsten način pristopa k interpretaciji del Samuela Becketta.  Beckett, intimen v podajanju lastnega toka misli in prepuščanju dogodkov iz zunanjega sveta, predstavlja izhodišče za avtorje in izvajalce: Primoža Bezjaka, Dašo Doberšek, Branka Jordana in Katarino Stegnar, združene v kolektivu Beton Ltd.

Desetletja po iznajdi teze »Ne morem nadaljevati. Nadaljevati je treba. Nadaljeval bom.« je spirala govorjenja in govoričenja napredovala do neslutenih razsežnosti. Propad vere v ideje in ideologije je izničil sleherno možnost, da bi besedi še verjeli in da za prihodnostjo obstaja še ena, nova prihodnost. Predstava nastaja iz točke nič, ki je uprizoritveni postopek skupine ustvarjalcev, ki je in ki je ni, ne zato da je ne bi bilo, temveč zato, da bi postala. »Nismo med tistimi, ki tvegajo zmerom novo pesem. Samo nadaljevati moramo, kot da je kje kaj, kar je treba narediti, nekaj, kamor je mogoče oditi.« Izhodišče predstave je tako povsem beckettovsko in poteka od dialoga k monologu, od monologa k samogovoru in od samogovora k samoti. Svet zunaj nezadržno drsi; in ravno v tem drsenju vznika drugačna vrsta govorice, ki govori iz več perspektiv hkrati; kjer nobeden od glasov ne prevlada. »Kaj ostane, če se olupim vseh vezi, ki me določajo, ljudi, ki me obkrožajo, vsega, kar počnem vsak dan? Kdo sem? Kaj je tisto, kar me določa? Jaz, ki o sebi ne vem nič, si govorim o sebi. Jaz, ki o sebi ne vem nič, vem, da imam odprte oči; po solzah, ki tečejo iz njih.« (Samuel Beckett. Neimenljivi)
Zadnje dejanje pravega obraza individualizacije se ne dogaja več tam, kjer me vidijo ali ne vidijo drugi, niti tam daleč stran, ker tam ni več nikogar, sem sam. Kot da ves čas obstaja razlog, zaradi česar je treba nadaljevati, in kraj, kamor je mogoče oditi.
Za ogled videa morate naložiti flash predvajalnik


Fotografije s predstave (foto: Borut Peterlin)





Fotografije z vaje (foto: Borut Peterlin)