Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija

Rekonstrukcija predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki današnjemu gledalcu ne prinaša samo duha časa s konca 60. let, saj ne gre za obujanje in muzejsko rekonstruiranje nekega minulega dogodka, ampak za preizpraševanje vpisa zgodovinskega dogodka v današnji čas, ko sta upor in eksperiment otopela in izrinjena na margino družbenega in kulturnega dogajanja oziroma na kratko pripuščena v širšo javnost kot hitro prebavljeni medijski škandal. O Pupiliji se je veliko govorilo, vseeno pa je to del slovenske gledališke zgodovine, ki figurira le kot kuriozum.

Rekonstrukcija predstave, ki je prepojena z duhom eksperimenta in uporništva, je že sama eksperiment, saj v Sloveniji ne poznamo rekonstrukcij gledaliških predstav. Poudarek je tako na gledališki govorici kakor tudi na njeni kontekstualizaciji in rekontekstualizaciji. Predstava je opremljena s pogovori in posegi članov izvirne zasedbe ter reprodukcijami odmevov nanjo. Izpostavlja postopke, ki so jih uporabljali pri izvirni predstavi, pri čemer je osredotočena na njeno odprtost in neformaliziranost. Za rekonstruktorje je še posebno zanimivo, kako ponovno uprizoriti naslednje elemente:
- vsakdanjost in neveščinskost
- nespektakularnost in skrajnost izvedbe
- svobodno improvizacijo ter folklorno in vojaško disciplino
- kolektivni um in neumnost
- odprt, neestetiziran in nelinearen jezik in politično angažiranost

Pupilijina političnost je bila v upiranju vsem oblikam avtoritet in ne v neposrednem izražanju političnega protesta. Pupilija se distancira, norčuje in subvertira avtoritete od zunanjih (država, narod, partija, cerkev, trg) do notranjih (gledališče in estetika). Z neverjetno sugestivno, a skorajda nedolžno govorico z lahkoto pritegne tudi današnjega gledalca. Rekonstrukcija izpostavlja tudi nekatera vprašanja, ki nekoliko polemično nastopajo do dosedanjih interpretacij predstave. Večina interpretacij namreč poudarja ritualnost predstave, čeprav je iz današnje perspektive razvidno, da je bila v izvedbi igralcev vidna distanca do ekspresivnosti, značilne za 60. leta. V tem je tudi bistvena razlika med Pupilijo in denimo Living Theatrom.

Naslednja razsežnost, ki jo rekonstrukcija želi izpostaviti, je vpeljava sodobnega plesa. Za vse države socializma ali komunizma je značilno, da so ovirale razvoj umetniškega plesa, zato se je plesnost prebijala skozi eksperimentalne scenske oblike. Rekonstrukcija reaktualizira tudi vprašanje kolektivov, krogov oziroma "scene" v družbah neoliberalnega kapitalizma.