APT Umetniki/sodelavci PROGRAM APT 2017 TEATER Predstave Kolokviji AKADEMIJA KINO FOTOGALERIJA Foto razstave ZA MEDIJE SPONZORJI
NOVO MESTO - Readymade
avtorski projekt po motivih romana
Novo mesto
Mirana Jarca
Režija: Mare Bulc
Dvorana novomeške pomladi, APT
Nastopajo:
Mare Bulc
Grega Zorc
Andreja Kopač
Miha Blažič - N' Toko
Jaka Berger
Jana Menger
Damir Leventić
Režija: Mare Bulc
Dramaturgija: Andreja Kopač
Adaptacija besedila: Mare Bulc, Grega Zorc, Andreja Kopač, Miha Blažič - N' Toko, Jaka Berger, Jana Menger, Damir Leventić
Scenografija: Damir Leventić
Glasba: Miha Blažič - N' Toko, Jaka Berger
Svetovalka za gib: Jana Menger
Svetovalec za igro: Grega Zorc
Oblikovanje in vodenje zvoka: Jure Vlahovič
Asistent zvoka: Martin Lovšin
Montaža videa: Špela Škulj
Oblikovanje in vodenje luči Gledališče Glej: Grega Mohorčič
Asistent oblikovanja luči Gledališče Glej: Krišjānis Elviks
Oblikovanje tiskovin: Gašper Brezovar
Vodenje luči APT: Simon Žižek, Srečko Malovič
Fotografija: Borut Peterlin, Sunčan Stone
Maska: Mateja Bajda
Garderoba: Nataša Recer
Inspicienti: Andrej Berger, Mitja Sočič, Matej Korbar
Vodja projekta APT: Andrej Berger
Vodja produkcije Gledališče Glej: Inga Remeta
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej

O predstavi:
Miran Jarc v romanu Novo mesto, ki se godi v času prve svetovne vojne, opisuje sebe in svoje umetniške sodobnike: kako preživljajo mladost, se zaljubljajo, pišejo, debatirajo. V istem obdobju na drugem koncu sveta Marcel Duchamp spremeni zgodovino umetnosti z vpeljavo readymada. Sto let kasneje so v predstavi Novo mesto – Readymade združeni različni novomeški in drugi gledališki umetniki. Tako kot v Jarčevem romanu Novo mesto gre v uprizoritvi za dialog med sodobniki; za oplajanje in navzkrižno učenje med umetniki različnih profilov. Vsi udeleženci v procesu so nastopajoči v predstavi, skupaj ujeti v vzkliku: »Če je umetnost, je umetnost za vse!«

Mare Bulc


Zdi se mi sijajno, da imenujemo novomeško pomlad dogajanje nekega zgodnje jesenskega dne. Skratka, da gre za obrat »naravne« logike. Kaj je zares družilo med seboj skrajno različne udeležence tega dogajanja? /…/ Kljub prevratnemu razpoloženju nekaterih udeležencev ta kot celota nikakor ni učinkovala »avantgardistično«. Vsaj ne, če zadevo merimo z nekimi merili, ki niso ozko lokalna. In bolj kot prelom s tradicijo je bila poudarjena kontinuiteta; Rihard Jakopič je nastopil kot neke vrste mentor. Razstava je res ziritirala Ivana Tavčarja, drugače pa so jo predstavniki etablirane meščanske kulture sprejeli naklonjeno. /…/ Razstavo mladih novomeških umetnikov si je prišel ogledat tudi ljubljanski knezoškof Jeglič, ki je bil znan po takih akcijah, kot sta bila sežiganje Cankarjevih pesmi in protest zaradi gole muze na Prešernovem spomeniku v Ljubljani. No, in ko so mladeniči videli, da prihaja Jeglič, so pred njim tekli v razstavišče, da so s stene pravočasno sneli nek ženski akt, da knezoškof ne bi doživel dušnih bolečin.

Miklavž Komelj


Kaj je sploh življenje? Ali res samo borba za mirno ležišče, za bogato kosilo? Samo to. Samo to. Vojna je dejstvo. Ne moreš preko. Kakor zavest, da je treba nekoč umreti. Umreti boš moral, to je ukaz višje volje. Zato ne misliš na smrt. Pa vojna? Po čigave volje ukazu? Ne razumem ničesar več. Moj bog, o čem zdaj pišejo dnevniki. Vojna poročila in prehrana. Pišejo o pretečenem pomanjkanju moke, krompirja, premoga. Svarijo, opozarjajo. Varčujte do skrajnosti! Preko zime bo zmanjkalo vseh živil. Štedite, štedite. Dan na dan isto. Doma, v šoli in na cesti. Vse drugo smo pozabili. Kmetje so začeli skrivati moko. Bojimo se, da bodo cene živilom tako poskočile, da ne bo več mogoče nakupiti blaga. Mesečne plače že daleč več ne zadoščajo. Čudno je v meni. Občutek imam, da je vsako delo, ki ne donaša neposrednih gmotnih koristi, igračkanje. Zdaj se ne smemo več igrati./…/ Delati samo to, kar je koristno. /…/ Samo golo življenje je važno. Kruh, kruh. Kadar boš žejen, lačen, premražen, se ne boš tešil z literaturo. Čemu tedaj lepe knjige? Čemu neki postavljajo spomenike sanjskim tvorcem? Postavite spomenike mlinarju in žitnemu trgovcu!

Miran Jarc


Anton Podbevšek je v dolgem obdobju molka zbral skladovnice knjig, v katere je nenehno vstavljal lističe z izpiski in izrezke iz vseh mogočih časopisov. Ko je umrl, je bil antikvariat poln teh knjig, iz katerih so padali lističi. Kakšni lističi bodo padali za nami, kaj bo na njih? »Skupaj pišemo še eno uspešno novomeško zgodbo.«

Andreja Kopač


Umetnost je ali plagiat ali revolucija.

Marcel Duchamp
nmrm-promo

Za ogled videa morate naložiti flash predvajalnik


Fotografije: Borut Peterlin



Fotografije: Sunčan Stone