OD-LOČITEV V MUKDENU

Bertolt Brecht: Dajevec. Nejevec in Ukrep 

Projekt  je zasnovan na enoviti celostni izvedbi treh najslavnejših Brechtovih učnih komadov, ki so bili do nedavnega prepovedani za uprizarjanje. Brecht je leta 1956 (nekaj dni preden je umrl) v razgovoru z režiserjem Manfredom Wekwerthom in skladateljem Hannsom Eislerjem, na vprašanje, katero svojih del ima za obliko gledališča prihodnosti, brezkompromisno in nedvoumno odgovoril – Die Massnahme (Ukrep).

Tudi zaradi Ukrepa se je Brecht leta 1947, po nekajmesečnem zasledovanju in prisluškovanju FBI, znašel na zaslišanju pred Kongresno komisijo za protiameriško dejavnost (ki jo je vodil senator Joseph McCarthy, njen član pa je bil tudi Richard Nixon) in bil dan po zaslišanju izgnan iz ZDA.

V osemdesetih je revija Problemi izdala tematsko kritično izdajo vseh Brechtovih učnih komadov,  s študijo Slavoja Žižka in Mladena Dolarja – Zakaj učni komadi ?-, kjer so Dajevec, Nejevec in Ukrep označeni kot najbolj subverzivni – na več frontah: od potujitve ideoloških mehanizmov oz. ideološke matrice – do radikalnega teatra…Učni komadi se v deželah realnega socializma niso izvajali-, postali pa so paradigmatični (za) teoretski uvid v polje relacije subjekt vs. ideologija za mnoge teoretske pisave: Mladena Dolarja, Slavoja Žižka, Alaina Badiouja, Fredrica Jamesona .

Misel 1. – paradoks izsiljene izbire 

Osnovni etični nihaj učnih komadov je vezan na subjekta, ki se znajde sredi paradoksa izsiljene izbire. Njihovo jedro tvori problem soglasja, problem pristanka, problem Eiverständniss subjekta z nujnostjo, ki mu jo naloži skupnost. V omenjenih treh, v Dajevcu, Nejevcu in Ukrepu gre za soglasje z nujnostjo žrtvovanja lastnega življenja. In kot pravi Učitelj Dečku v Dajevcu: »Od nekdaj obstoji zakon, da je treba tistega, ki na takšni poti zboli, vreči v dolino. Toda običaj prav tako predpisuje, da tistega, ki zboli, vprašamo, če naj se zaradi njega vrnemo. Običaj pa tudi predpisuje, da tisti, ki je zbolel, odgovori: Ni se vam treba vrniti…« Komentirano s Slavojem Žižkom:«…v vsakem ideološkem polju naletimo prej ali slej na točko, kjer je subjekt postavljen pred nemogočo oz. izsiljeno izbiro…Lahko se »svobodno« odločimo za (pravilno) ali proti (napačno), toda če se odločimo proti, zgubimo samo svobodo…Ni izbire same izbire, paktu med subjektom in občestvom pridemo zmerom do točke, ko mu občestvo reče »imaš svobodo izbire, a s pogojem, da pravilno izbereš…« Ali drugače: v nekem radikalnem pomenu se subjekt sam ustvari s svojo »pravilno« izbiro…

Misel II. – soglasje, žrtev, odpoved ali z Brechtovim Gospodom K:moralna vzgoja ribice uči, da je najvišje, kar lahko ribica stori, da se žrtvuje za interese morskih psov; religija je tako, denimo, prepričanje, da se pravo življenje ribice začne šele v trebuhu morskega psa.

Uprizoritveni sektor Učnih komadov temelji na pedagoški oz. poučni naravi, kjer je jasno, da ne gre za to, da bi teater poučeval publiko ali ji celo pridigal-, temveč se v zadnji instanci učijo le nastopajoči, ki izmenično privzemajo različne vloge in jih uprizarjajo. Brechtov protokol oz. navodila za igranje Učnih komadov nedvoumno potencialnega igralca/interpreta opozarja(jo), da ne gre za to, da bi dosegli čim večjo prepričljivost ali izraznost, ampak nasprotno, predpiše mu skrajno disciplino, asketski minimalizem in dezindividualizacijo.