Premiere:

1. Bertolt Brecht: GALILEIO GALILEI,
     režija Matjaž Berger
     3 ponovitev, 1500 gledalcev

2. Intimni plesni spektakel SUN CITY,
     koreografija Goran D. Bogdanovski
     7 ponovitev, 700 gledalcev

3. Sergej Prokofijev: PETER IN VOLK,
     režija Nana Milčinski in Matjaž Berger
     31 ponovitev, 4747 gledalcev

4. Alain Badiou: XX.STOLETJE,
     režija Matjaž Berger
     6 ponovitev, 2600 gledalcev

5. W.A.Mozart & Nebojša Pop Tasić: REQUIEM ALI OTROK, KI JE USTVARIL SVET,
     režija Jernej Lorenci
     2 ponovitvi, 200 gledalcev

6. NESKONČNOST JE VEČNOST / Infinity Is Eternity,
     poslovilni nastop Venturini/Škufca, režija Matjaž Berger
     1 ponovitev, 1500 gledalcev in posnetek na RTVSLO

7. HAMLET (60 minut),
     koncept in režija Nana Milčinski
     7 ponovitev, 746 gledalcev

8. Bertolt Brecht: ME-TI/Knjiga obratov,
     režija Matjaž Berger
     8 ponovitev, 818 gledalcev

9. Beckett, Eluard, Sartre, Hegel, Pavić: KADMOPOLIS/Oddaljeni pogled,
     režija Matjaž Berger
     4 ponovitve, 420 gledalcev

10. Plesna predstava LEVI TERORIZEM*,
     koncept in koreografija Marko Mlačnik
     8 ponovitev, 512 gledalcev

11. Henry James: PORTRET NEKE GOSPE,
     režija Matjaž Berger
     11 ponovitev, 1582 gledalcev

12. Avtorski projekt Dušana Jovanovića: SPOVEDI
     80 ponovitev, 753 gledalcev                       

13. 10 MINUT VZHODNO,
     avtorji in režiserji: László Hudi, Edward Clug, Iztok Kovač,  Snježana  Abramović –
     Milković, Matjaž Berger
     Produkcija: EN KNAP / Koprodukcija: Anton Podbevšek  Teater, SNG Maribor opera in
     balet, Workshop Foundation in Zagrebački Plesni Ansambl
     5 ponovitev, 893 gledalcev                      

14. Jorge Louis Borges: ZGODOVINA VEČNOSTI,
     režija: Matjaž Berger
     6 ponovitev, 860 gledalcev

15. Ivan Cankar (Blaise Pascal, Étienne de la Boétie, G. W. F. Hegel, Luis Althusser): 
     HLAPCI / Komentirana izdaja,
     režija: Matjaž Berger
     22 ponovitev, 3505 gledalcev    

16. Nana Milčinski/Siddharta: LIVINGSTONOV POSLEDNJI POLJUB,
     koncept in režija Nana Milčinski
     16 ponovitev, 2470 gledalcev

Kolokviji, soareje in Akademija APT

Kolokviji:

1. Galileio Galilei, december 2006:

- Kako je Galileo leta 1610 ukinil nebo -  dr. Sašo Dolenc
- Epistemološki status heliocentrizma: Bellarmin proti Galileju -  dr. Matjaž Vesel
- Znanost in možnost izbire -  dr. Griša Močnik  

2. XX.stoletje, september 2007

- Stoletje in strast do realnega - Dr. Rado Riha  
- Stoletje in njegova umetnost - Dr. Jelica Šumič-Riha  

3. Teorija potujitvenega učinka, junij 2008

- Ali je gesta že tudi obrat? - Matjaž Berger 
- Brecht in postsocialistični kulturni establišment - Primož Krašovec
- Trije brez četrtega ali ena skozi tri (nekaj opomb k Wangovi umetelni risbi štirih vlomilcev) - Ciril Oberstar
- Brechtove potujitvene naprave - mag. Aldo Milohnič 
- "Der Kinhaken - Šus v brado" - dr. Lev Kreft
- La chinoiserie - dr. Božidar Debenjak 
- Prevajati Brechta - mag. Amalija Maček 
- Brecht, pesnik komunističnega manifesta - dr. Miklavž Komelj 
- Kako ponovno iznajti Marxa? - dr. Mladen Dolar
- Za Brechta. Z Althusserjem. - dr. Neda Pagon 

Soareji:

Soareja o avantgardi,
6. februar 2009, 65 obiskovalcev

Soareja : »Kaj se je zgodilo med avantgardami in sodobno umetnostjo?«
25. maj 2009, 43 obiskovalcev

Akademija APT:

Letna produkcija Akademije APT - 2008:
Samuel Beckett: Med kostmi in kožo, režija Jurij Smrke
1 ponovitev, 140 gledalcev

Predstavitev delovanja Akademije APT 2009
Produkcija kratkega igranega filma z naslovom KLIC.
(film je prejel  prvo nagrado na mladem domžalskem filmskem festivalu Togetherness)

 V APTu je gostovalo pet predstav drugih slovenskih gledališč
(Betontanc, EnKnapGroup, Maska, Dum in SNG Celje)

Ekipa APTa je izpeljala tudi 14 posebnih dogodkov (umetniške akcije, koncerta skupine Laibach in Dan D…)

V Fotogaleriji APT je bilo na ogled 11 fotografskih razstav.

Alain Badiou je v Dvajsetem stoletju zapisal, da je »dvajseto stoletje stoletje gledališča v umetnosti. Dvajseto stoletje je namreč izumilo pojem režije. V umetnost je preoblikovalo misel same predstave. Copeau, Stanislavski, Mejerhold, Craig, Appia, Jouvet, Brecht, potem pa Vilar, Vitez, Wilson in mnogi drugi so to, kar je bilo prej le postavitev predstave, preoblikovali v samostojno umetnost. Osnovali so tip umetnika, ki ne izhaja niti iz pisateljske niti iz igralske umetnosti, ki pa ustvari v misli in prostoru neko posredovanje med obema. Režiser je nekakšen mislec predstave kot take, vzdržuje zelo kompleksno razmišljanje o razmerju med tekstom, igro, prostorom in občinstvom…Pojavi se obstoj novih vprašanj, kako predstaviti, upodobiti, gledališko razviti razmerje med osebno usodo, osebo, in neosebnim zgodovinskim razvojem, množičnim izbruhom. Dvajseto stoletje se znova znajde pred vprašanjem zbora in protagonista, njegovo gledališče je bolj grško kot romantično. Gledališče pomeni v dvajsetem stoletju nekaj drugega kot igranje komadov…Brecht in gledališki umetniki njegovega časa so razmišljali o tem, kaj je igra, kaj gledališka oseba, o tem, kako je oseba, ki pred gledališkimi okoliščinami ne obstaja, ustvarjena skozi igro, ki je predvsem igra sil. Ne gre niti za psihologijo niti za hermenevtiko smisla ne za jezikovne igre in ne za paruzijo telesa. Gledališče je aparat za konstrukcijo resnic.«

Vse to so (bili) odgovori na vprašanja, čemu novo slovensko profesionalno gledališče ? Čemu v Novem mestu ? Čemu ravno na prizorišču prve slovenske umetniške avantgarde, ki letos slavi devetdeset let – avantgarde, imenovane novomeška pomlad. In vsi ti odgovori so tudi platforma, konceptualni horizont, ontološki pogoj prvih štirih let delovanja Anton Podbevšek Teatra.

Postdramsko, otroško, glasbeno in plesno gledališče kot struktura zvrsti in žanrov je prispevala nov pogled na repertoar, hkrati pa emancipirala besedilo, libretto, gib, kostum, glasbo, govorjeno besedo (in druge plasti)…do te mere, da bi te umetniške avtonomije lahko nastopale kot samostojne oblike…APT  izziva z nemogočo brechtovsko stavo: soobstoj elitne in množične kulture, in uspelo mu je; tudi zato, ker so bili kriteriji za »množično« nadstandardna kvaliteta, izumljanje, raziskava, pot v neznano, dostojanstvo, boj za imaginacijo.

APT je v svojem prvem olimpijskem ciklusu povezoval mnoštvo vrhunskih umetnikov, športnikov, intelektualcev, teoretikov sodobne umetnosti; nekateri med njimi so danes med nami. APT je v duhu refleksije svoje žive forme prirejal simpozije o fotografiji, o kopernikanski astronomiji, o dvajsetem stoletju, o Brechtu…Prav  na tej teoretsko – praktični sekanti  razmerja misel/uprizoritev - se je  trajno povezal s slavno teoretsko edicijo Studio humanitatis in skupaj z njo izdal knjigo Čas je za Brechta!…Povezoval se je s teoretiki in praktiki sodobne umetnosti in priredil dve umetniški soareji o futurizmu in avantgardah in o prelomih v sodobni umetnosti…Povezoval se je z glasbenimi kolektivi:  Dan D, Siddharta in Laibach; trajno je povezan z Novim kolektivizmom in skupino Irwin…

Ravnatelj APTa Matjaž  Berger je povedal, da bo teater kljub rekonstrukciji stavbe, ki se bo pričela 10. junija 2010, in bo trajala predvidoma eno leto, nemoteno deloval na drugih lokacijah na Dolenjskem. Do konca leta bosta na sporedu Kralj Lear v njegovi režiji in Šahovska hladna vojna v režiji Dušana Jovanovića.  Za premiero Shakespearjeve tragedije Kralj Lear so se koprodukcijsko povezali s Slovenskim mladinskim gledališčem. Neklasično odrsko postavitev bodo prvič uprizorili v bivših grajskih poslopjih srednjeveškega gradu Klevevž pri Šmarjeti. Berger med prenovo, ki se bo končala maja 2011, načrtuje še dva projekta, režiserja pa še išče. 

Od 1. aprila 2010 je novi član Anton Podbevšek Teatra - dramski in filmski igralec Pavel Ravnohrib.

Pavle Ravnohrib je vrhunski slovenski umetnik, čigar telo pooseblja najelitnejši akuzmatični glas, duha pa disciplinirana mehkoba in epistemološka analitičnost. Čeprav je bil od prelomov v Slovenskem mladinskem gledališču v osemdesetih ena ključnih figur tega eminentnega evropskega gledališča, je Pavle enako človek filmskega diskurza, radijskih iger in oddaj, ki so povezani z otroško radovednostjo in vednostjo.

Pavle Ravnohrib je nedvomni velemojster slovenske umetniške besede.

Za svoje umetniško delo je prejel Zlato ptico za vlogo v Missi A minor, nagrado ZDUSa za vlogo v Dramskem observatoriju Zenit, Župančičevo nagrado za vlogo v predstavi Odisej in sin, Severjevo nagrado za vlogo v Žabah, filmsko nagrado Metoda Badjure za vlogo v filmu Ko zaprem oči in nagrado Vesna, za najboljšo moško vlogo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, za vlogo Pavleta v filmu Poker.

V Anton Podbevšek Teatru je Pavle Ravnohrib nastopil v Galileo Galileju kot Galileo Galilej, kot alternacija v Petru in volku, v Dvajsetem stoletju, v Neskončnost je večnost, v Kadmpolisu, v Zgodovini večnosti in v Hlapcih…in v vseh APTovih posebnih dogodkih.

Pavle Ravnohrib ni nikoli prejel Prešernove ali Borštnikove nagrade, je pa postal član APTa, in je APTova velika nagrada za skupno misijo v spreminjanju sveta.

Listina ANTON PODBEVŠEK TEATRA je simbolni dokument, s katerim Anton Podbevšek Teater podeli čast nekomu, ki je najceloviteje in najprepoznavneje zaznamoval in aktiviral delovanje te najmlajše slovenske profesionalne gledališke institucije.

Ker gre za podelitev Listine št.1, se pravi prve Listine, ima le-ta toliko večjo vrednost zato, ker bo predana nekomu, ki je sokreiral in so-deloval pri nastanku nečesa, kar je bilo nepredstavljivo in nepredvidljivo - in  ki je svojo pot začelo dobesedno ex nihilo, iz niča… Koliko je potrebno, da nič postane nekaj, kar šteje, nekaj, kar pomeni, kar je, smo videli iz Rekapitulacije…

Jože Colarič je founding father Anton Podbevšek Teatra.

Aktivno, angažirano, strateško se je resno zavzel za konstitucijo gledališča, v okoliščinah, ko so bila mnenja o ustanovitvi gledališča deljena. So-kreiral je kot osebnost, kot varuh in vzpodbujevalec kulturnih fenomenov Novega mesta in Dolenjske. Koordiniral je kot prvi mož Krke. Krka je postala prva donatorica APTa, reševala je APT, ko drugi subjekti niso sledili hudemu in zahtevnemu produkcijskemu ritmu. S Krko smo ob redni programski produkciji ustvarili serijo odličnih skupnih projektov (Krkine nagrade, Krkin kulturni večer v Kostanjevici, itd.), hkrati pa vzpostavili organsko kulturno in umetniško sodelovanje.

Jože Colarič v projektu Anton Podbevšek Teater deluje kot nesporna moralna avtoriteta, kot varuh, kot velik duh in eden redkih, ki je v časih, ko so mnogi izgubili vero v moč besede - pokazal, kaj pomeni besedna zveza mož beseda.