Znanost in možnost izbire

Feyerabendov reductio ad absurdum Popperjeve in Kuhnove teorije znanosti in »anarhistične« razlage Lakatoseve, njegova ugotovitev, da v znanosti »anything goes«, ima zanimivo posledico, ko želimo opisati odnos znanosti in družbe.

Institucionalizirano poseganje v znanost zbuja bolj ali manj splošno libertarno zgražanje, pa naj bodo to cerkveni posegi v času Galileja ali pa modernejši državni posegi. V zadnjem času smo slišali veliko o poskusih, da bi v ameriških šolah lahko dijaki (v resnici pa njihovi starši) izbirali med poukom evolucije in kreacionizmom. O razliki med njima lahko bralca napotimo kar k Lakatosu – njegovo predavanje o razliki med znanostjo in psevdo-znanostjo je na voljo kot MP3 na strežniku London School of Economics. Toliko o alternativah. Ustavitev financiranja raziskovanj o učinkih transgenih rastlin na zdravje ljudi in o posledicah pobegov transgenih rastlin v naravo se včasih berejo kot kriminalke. Zakonska prepoved financiranja raziskav na zarodnih celicah, pridobljenih iz zarodkov, je zanimiva ekskurzija religije v regulaciji znanosti. Ne smemo pa pozabiti večkrat poudarjene posledice kulturne revolucije na Kitajskem: razcveta akupunkture in tradicionalne kitajske medicine, ki sta nedvomno marsikomu olajšali življenje. Akademski anarhisti na podlagi omenjenih argumentov pritrjujejo Feyerabendu, da vmešavanje v znanost ni obsodbe vredno, pač pa je obsodbe vredno totalitano vmešavanje. Če sta ločeni država in cerkev, moramo vztrajati pri ločitvi države in znanosti, ne pa avtomatično obsoditi vmešavanje v znanost od zunaj.

Galileo je postavil nov opisni aparat znanosti: matematična razlaga (v resnici geometrijska, kar je bilo takrat enako) različnih pospešenih gibanj je bila znanstvena revolucija. Znanost je postala indiferentna in nevtralna, kar pomeni, da Galileo konstituira nov ideološki aparat – ideološki aparat znanosti. Ta pa je skrajno šovinističen: zase zahteva »svobodo« in neumešavanje od zunaj, vendar samo zato, da lahko indoktrinira – in to ne samo privržence, pač pa kar vso družbo, ki temu ne nasprotuje, pač pa pritrjuje v imenu »napredka« in »objektivnosti« in »razuma«. Znanost ima v družbi priviligiran položaj.

Znanost v EU v največjem deležu financirajo državne in paradržavne institucije. V ZDA naj bi bil ta delež nekoliko manjši in naj bi velik delež raziskav bil financiran privatno. Transparentnost raziskav, ki niso financirane javno, je manjša, predvsem zaradi večje uporabnosti rezultatov, ki dajo financerju prednost na »trgu«. Zaradi različnih argumentov je v zadnjem času uporabnost raziskav mantra, ki jo lahko slišimo vsak dan, pa naj bo omenjena zaradi »dviga konkurenčnosti gospodarstva« ali povezana s »trgom dela« ali še čem drugim.

Uporabnost kot koncept v znanosti je konzervativen in reakcionaren poseg od zunaj in je konfliktna s konceptom »svobode« znanosti. Je ideološki poseg in, ker ga izvaja država ali pa korporacija, ki znanost financira (oziroma ne, če konkreten projekt/program ni dovolj uporaben), nujno avtoritativen poseg, vsaj v nekaterih primerih pa tudi totalitaren. Argumenti religije, da znanost ni v skladu z »edino veljavno religijo«, so enako totalitarni, v najboljšem primeru (torej v državi, zares ločeni od cerkve) ne do znanstvenikov, pač pa do vernikov, ki jim preprečuje možnost izbire.

Poleg ločitve države in znanosti bi morali financiranje znanosti narediti transparentno, znanost pa popolnoma odprti javnosti, tudi laični, in tako omogočiti nadzor nad njo in vsem vidno vmešavanje vanjo. Predvsem bi pa lahko, po izpostavljenosti predstavljenim možnostim, sami izbrali med ideologijami, ki jim želimo slediti.

• P.K. Feyerabend, Against Method, Verso, 1975/1988,
• P.K. Feyerabend, Farewell to Reason, Verso, 1987,
• I. Lakatos, The Methodology of Scientific Research Programmes, Cambridge University Press, 1977,
• Lakatos, MP3, http://www.lse.ac.uk/collections/lakatos/

Ko so kovači plugov in revni kmetje s pomočjo Mi-en-leha dobili moč, niso mogli takoj uresničiti vseh načrtov. Zdelo se je, da se je njihov pohod upočasnil in včasih je bilo potrebno oditi tudi za nekaj korakov nazaj. Ta pogled je bil za vse, ki so jih od daleč opazovali, nevzdržen. Kadarkoli so bili kovači plugov pod vodstvom Mi-en-lehovega društva revnih neuspešni ali pa so za preprečitev neuspeha odložili kakšen svoj načrt, so gledalci tulili, da jih bodo kovači plugov izdali in da bo društvo pustilo vse tako, kot je bilo. Preobrate so jemali kot nekaj enkratnega, kot na primer skok čez rob skalnate plošče, ki uspe ali ne, in če ne uspe, ubije skakalca.

Zamislimo si človeka, ki si želi povzpeti na visoko, še neraziskano goro. Vzemimo, da se mu je po premagovanju neznanskih težav in nevarnosti uspelo povzpeti še mnogo višje kot njegovim predhodnikom, da pa še ni dosegel vrha. Znašel se je v položaju, ko je bilo ne le težko in nevarno, temveč enostavno nemogoče premikati se naprej v izbrani smeri. Moral se je obrniti, vrniti v dolino in iskati nove poti, ki bi, čeprav so bile dolgočasnejše, kljub temu nudile možnost za vzpon na vrh gore. Vendar spust z višave, na kateri se je nahajal zamišljeni pohodnik, predstavlja več nevarnosti in težav kot vzpon: lažje se spuščamo navzdol, vendar je ob spustu težje zaznati mesta, kamor lahko stopimo. Pri spustu ni več slovesnega vzdušja, ki je bilo prisotno pri gibanju navzgor in naravnost k cilju. Potrebno se je privezati z vrvjo, izgubimo marsikatero uro, ko izklešemo mesta s cepinom, da bi lahko varno pritrdili vrv. Premikamo se s hitrostjo želve in se ves čas spuščamo stran od cilja, ne da bi vedeli, ali se bo ta nevaren in mučen spust končal z odkritjem poti, polne upanja, po kateri bi lahko spet varneje, hitreje in naravnost naprej šli navzgor k cilju in tako prispeli na vrh.

Ali ni naravno, da sklepamo, da se pri človeku v tem položaju kljub temu, da se je povzpel na neverjetno višino, pojavijo minute obupa? In gotovo se bodo te minute pojavljale pogosteje in bodo težje, če bo človek slišal glasove ljudi spodaj, ki iz varne razdalje opazujejo nevaren spust, ki ga ne moremo imenovati »zaviranje«, ker zaviranje predpostavlja že prej preračunano, preverjeno vozilo, dobro pripravljeno pot, vnaprej preizkušen mehanizem. In tukaj ni niti vozila niti poti, prav ničesar, kar bi bilo vnaprej preizkušeno.

Od spodaj se slišijo škodoželjni glasovi. Eni odkrito kažejo svojo škodoželjnost, ko vpijejo: Takoj bo padel, prav mu je! Zakaj pa je tako nor? Drugi se trudijo zakriti škodoželjnost, ko se ravnajo po vzorcu judeža Golowlew¹. Žalostno obrnejo oči navzgor in tožijo: Žal se je naša bojazen izkazala za upravičeno. Ali nismo potrebovali vse svoje življenje za izdelavo pravega načrta za odstranitev te gore, ali nismo zahtevali odlog vzpona do dokončne izdelave načrta? In ko smo se tako strastno borili proti poti, ki jo zdaj tudi ta norec sam zapušča (poglejte, poglejte, gre nazaj, spušča se, dela ure in ure, da bi si pridobil nekaj col. In nas je ozmerjal z najhujšimi psovkami, ko smo zahtevali sistematično izmero in natančnost), ko smo tako vroče obsojali neumneža in vsakega svarili pred tem, da ga podpira ali mu pomaga, smo to storili le iz ljubezni do velikega načrta za vzpon na vrh z namenom, da ta načrt ne bi bil kompromitiran.

Na srečo turist, ki smo si ga zamislili v danih pogojih našega primera, ne more slišati glasov »pravih prijateljev« ideje o vzponu, sicer bi mu postalo slabo. Slabost pa, tako pravijo, ni ugodna za svežino glave in trdnost nog, predvsem ne na veliki višini.

¹ - Lenin se v svojem enačenju nanaša na glavno osebo v romanu »Gospodá Golovlëvy«, pisatelja Saltykow-Schtschedrin z naslovom Juduschka, der kleine Judas (Juduschka, mali judež). Brecht dobesedno citira nemški prevod enačenja v časopisu »Die Internationale«, letnik 7, zvezek 6, dne, 28. 04. 1924, str. 234.