Stoletje in strast do realnega

Ključ za celotno razumevanje 20. stoletja, zapiše Badiou v svojem 20. stoletju, je strast do realnega. Je preizkusni kamen subjektivnosti tega stoletja. A realno, ki s svojo pojavitvijo zaznamuje, da vsem očitnostim navkljub lahko obstaja tudi nekaj, kar ne obstaja, moment radikalno novega začetka, je neločljivo povezano z dozdevkom. Problem umetniških in političnih prelomov 20. stoletja je zato prav zveza dozdevka in realnega. Vodi jih bodisi zahteva po izničenju dozdevkov, da bi tako spregovorilo realno samo, bodisi skušajo iznajti tisti dozdevek, ki odpira, v nasprotju z vsemi drugimi dozdevki, prostor za realno. Vprašanje povezanosti dozdevka in realnega je tako ena velikih tem Badioujevega 20. stoletja. Dozdevek ni zgolj dozdevek, ampak je povezan z realnim s tesnimi in nujnimi vezmi. Je, kot zapiše Badiou, resnično načelo umestitve realnega, tisto, kar lokalizira in napravi vidne surove učinke njegove kontingence. Lahko bi rekli, da je nekakšna tu-bit realnega. Dodajmo k temu še, da je problem zveze dozdevka in realnega, vprašanje, kako priti preko dozdevka do realnega, tema še enega velikega misleca preteklega stoletja, in sicer J. Lacana. Tudi za psihoanalizo stoji realno nasproti dozdevku. Vendar ne gre za nasprotje, ki ločuje, pač pa za nasprotje, ki povezuje, in sicer povezuje v nekakšni disjunktivni sintezi. Dozdevek in realno sta povezana, in sicer v gibanju izginotja: da bi se prikazalo realno, je potrebno, da se mreža dozdevkov zamaje. A ko se zamaje mreža dozdevkov, in z njo iz dozdevkov stkana realnost, se zamaje prav zaradi dozdevka. Lacan najde zanimiv primer takšnega dozdevka: to je zapis mené, mené, tekél, uparsin, ki se, najprej nerazumljiv in nerazumljen, kot nam pripoveduje 5. poglavje Danielove knjige iz Svetega pisma Stare zaveze, pojavi na zidu, njegova posledica pa je, da se zruši Belšacárjevo kraljestvo. Je dozdevek, ki raztrga mrežo vseh ostalih dozdevkov kraljeve oblasti in tako ustvari v njej prostor, kjer se lahko oglasi samo realno. Tisto, ki pretrese ter preoblikuje realnost kraljestva.

Badiou nam kot primer dozdevka, ki omogoča dostop do realnega, predstavlja med drugim tudi delovanje umetniških avantgard na začetku stoletja. Kar Badiouja zanima, je, da je njihov gibalni motiv v kar najbolj čisti obliki strast realnega. Strast realnega umetniških avantgard se manifestira v njihovem nenehnem provociranju formalnih prekinitev s predhodnimi estetskimi shemami in normami. Manifestira se v njihovi borbi proti vsem dozdevkom, v naporu odstraniti vsako podobnost, reprezentacijo, pripovednost, naravnost. Še bolj se strast do realnega morda kaže v njihovi osredotočenosti na izum, na novost, na to, kar je zgolj sedanjost umetnosti v čisti obliki. Avantgarde poskušajo uveljaviti trenutek čiste sedanjosti, fascinirane so z ireduktibilno novostjo čistega začetka, začetka brez ponovitve. Z Badioujevimi besedami, doseči skušajo umetniški akt v absolutni singularnosti njegove biti, ki šteje več kot ustvarjeno delo.

Vendar pa takšno delovanje avantgard spremlja neki problem. Del njihove umetniške dejavnosti je namreč, kot je znano, tudi pisanje programov, proklamacij, deklaracij in manifestov. Gre v bistvu za gesto, s katero se avantgarde, sicer usmerjene zgolj na trenutek sedanjosti in vedno novega začetka, obračajo na prihodnost. To priklicevanje prihodnosti pa ne glede na vso svojo angažiranost izpričuje, da to, za kar zares gre, stvar sama, realno, osvobojeno navlake form, ravno ni že tu, tu v svoji čisti sedanjosti. Kako je torej možno razumeti to programatsko dejavnost avantgard, ki jih fascinira samo umetniški akt v svoji enkratni, neponovljivi biti? Kako je mogoče pokazati, da je ta programatska dejavnost avantgard, ki je pravzaprav zunanja sami umetniški kreaciji, vendar povezana s strastjo realnega in absolutno voljo do sedanjosti? Za Badiouja pisanje deklaracij in manifestov nikakor ni nekaj, kar pač nekako spremlja dejavnost avantgard. Prav tako tudi ni golo pričakovanje čistega dogodka, ali pa projekcija v sedanjosti neuresničljivih želja v prihodnost. Prav narobe, Badioujevo 20. stoletje nam kaže, da je to pisanje za dejavnost avantgard bistveno, ne glede na to, da je dejanska umetniška praksa glede na programe izsrediščena. Avantgardistični programi in deklaracije so sestavni del tistega nasilnega prizadevanja avantgard, ki poskuša realnemu podvreči vse moči oblike in dozdevka. So oblika dostopa do realnega, ponavzočenje tistega realnega, ki ga vsebuje samo umetniško dejanje.

Argumentacija, s katero Badiou dokazuje svoje pojmovanje, je dovolj zapletena. Nekoliko poenostavljeno jo lahko predstavimo v obliki dveh Badioujevih trditev. Prvič, dejanska umetniška aktivnost je zunanja programom, ki najavljajo njeno novost. To je nesporno. Vendar to ni argument proti umetniški praksi avantgard. Zato ne, ker je, drugič, kot pravi Badiou, manifest retorika, ki je zavetje za nekaj drugega, ne za to, kar najavlja (najavlja pa pogoje tega, kar bo nekega dne nastopilo). Tu bomo tvegali in na podlagi navedenih Badioujevih formulacij postavili naslednjo elementarno definicijo manifesta: manifest je nekaj drugega. Manifest ima funkcijo nečesa absolutno drugega. Ravno s tem pa je sam tista oblika, ki ustreza realnemu. Je dozdevek, ki se tako rekoč dotika realnega. S to svojo funkcijo biti nekaj drugega uspe manifest že v sedanjosti ponavzočiti, tako rekoč s samim seboj uprizoriti to, kar se v sedanjosti ne pusti imenovati, to, čemur v sedanjosti ne ustreza nobeno ime, se pravi sam umetniški akt. Nekoliko drugače povedano, manifesti, programi in deklaracije avantgard učinkujejo tako, da uprizorijo, vzpostavijo neko radikalno drugačno možnost kot sedanjost.

Vendar moramo tu upoštevati še nekaj. Če sledimo Badioujevi argumentaciji, bomo odkrili, da je za takšno uprizoritev bistveno naslednje: ključen moment delovanja manifesta kot akta so formule. Kaj so formule? So tista ubesedenja, ki jim uspe seči do skrajne meje izrekljivosti realnega in v katerih se nekaj v jeziku dotakne realnega, tako da je lahko, z Badioujevimi besedami, neka beseda, ena sama, isto kot telo. Formula je, če je res prava, točka nerazločljivosti med materialnim telesom in duhom invencije. Je nekakšna materializirana resnica, beseda, ki ima neposredno materialno moč, beseda, ki je meso postala: takrat, denimo, ko je izumljena formula v politiki, korakajo množice. A bistveno je še nekaj: formula ni le trenutek največje razvidnosti in samoumevnosti, v katerem tako rekoč pade pregrada med besedo in stvarjo, med telesom in duhom. Prav narobe, trenutek vznika formule, trenutek, ko je, če smemo tako reči, vse jasno, je tudi trenutek največjega zakritja smisla in skrajne obskurnosti. Badiou navaja Bretonovo poetično formulo Oziris je mračen bog, in ta formula je po našem mnenju dober zgled za način delovanja formul nasploh. Če se formula sicer res skrajno približa neimenljivemu realnemu umetniškega dejanja, pa je cena za to, da je sama nekakšen smisel brez pomena: resnica, ki jo ubesedi formula, je navzoča v tem svetu kot nekaj, kar ni iz tega sveta. Formula je Eno Dvojega, je absolutna transparentnost misljivega, smisla, in je hkrati nekaj absolutno brezpomenskega. Je nekakšen skoraj nič pomena, toda ta skoraj nič pomena je hkrati kraj, kjer lahko izumimo neko novo vsebino, ustvarimo novo realnost. Formula na ta način omogoča, da je manifest, čeprav je sami umetniški praksi zunanji, sestavni del umetniškega dejanja, vpet v njegovo čisto sedanjost.

In kot takšen manifest lahko razumemo tudi uprizoritev Badioujevega filozofskega dela 20. stoletje v režiji Matjaža Bergarja s člani Anton Podbevšek Teatra. Uprizoritev je manifest, ker je nekaj drugega. Je nekaj drugega glede na na filozofsko delo, ki ga uprizarja: temu je zunanja, v najboljšem pomenu avantgardističnih manifestov, ki so zunanji umetniški praksi. Ravno s tem, da uprizoritev ve, da je nekaj drugega, deluje kot ovoj in kot zavetje, če uporabimo Badioujeve besede, čiste sedanjosti dejanja. Tistega dejanja ki je fasciniralo stoletje, o katerem govori Stoletje. Umetniškega dejanja, političnega dejanja.

Rado Riha