Informans

VKLJUČENI in IZKLJUČENI

Informans: VKLJUČENI in IZKLJUČENI

Predstavitev letne produkcije APTa za leto 2022.

Nastopili bodo: Sanja Nešković Peršin, Ivana Djilas, Yulia Roschina in Matjaž Berger

Vstop prost!
Rezervacija sedišč: vstopnice@antonpodbevsekteater.si

PREMIERNA PRODUKCIJA APTa V LETU 2022:

  1. Skrito (avtorski projekt), koreografija in režija: Sanja Nešković Peršin; koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana; v sodelovanju z Muzejem in galerijo mesta Ljubljane, podprt s strani programa plesne podpore Dis-Tanzen (Republika Nemčija), ki ga financira Neustart Kultur, na pobudo nemške Zvezne vlade za kulturo in medije.

 

  1. Levitan {komentirana izdaja}, besedilo: Vitomil Zupan / dramatizacija: Eva Mahkovic, režija Matjaž Berger; koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana;

 

  1. Nevidna ženska, besedilo: Slavenka Drakulić / avtorica priredbe in režija: Ivana Djilas;

 

  1. Krvava svatba, besedilo: Federico Garcia Lorca / dramatizacija: Ana Lasić, režija: Yulia Roschina.

 

Izbor besedil ali kontekstov ali zvrsti za repertoar za let 2022 je torej nastajal skozi refleksije opisanega: tako imamo na točki režije pred sabo tri avtorice in avtorja, ki so zelo različnih in razlikovalnih gledališki interpretacij in generacij in ki pripadajo plesnemu gledališču  {Skrito}, postdramskemu {Nevidna ženska} in dramskemu {Krvava svatba}, ter postdramskemu in dokumentarnemu {Levitan}. Vitomil Zupan in Federico Lorca sta narativnosti, ki na eni strani razpirata uvid v realno dvajsetega stoletja {zapor, seksus, ljubezen, družbeno, jaz, mi, antagonizmi, arhaično}, na drugi pa tekst Slavenke Drakulić odpira specifična vprašanja ženskega diskurza {sodobna časovna prehajanja, staranje, vidnost, izgubljena participativnost v družbi, itd.}; inscenacija Skrito artikulira nevidni {travmatični} proces kinezisa plesočega telesa, ki se konstituira za pogled Drugega, pogled Kulture, itd.

Skrito je plesna raziskava {prvakinje ljubljanskega baleta in koreografke Sanje Nešković Peršin} za plesoče telo, ki se odvija na ozadju sveta pravil algoritmov baleta, ki ostajajo diskretna in neizgovorjena. Je poseg v tisti del plesočega telesa, ki se vrti okoli vprašanja, kaj pomeni biti viden. Baletniki projekta Skrito vstopajo v polje regard skozi občutke ujetosti, ki ga regard povzroča. Situacije preigravajo, izvajajajo nenehna ponavljanja, izpostavljeni so športnemu drilu k avtomatizaciji, a njihova logika srca ni ujetost, ampak izstop, in ta iz stop je mogoč … Kar je v govorici fraza, idiom, ki na nek način ubija govorico, a jo hkrati tudi vzpostavlja, to so v baletu rigidnost struktur, pravil, zato projekt Skrito skozi bolečino in napor, refleksijo in utopijo, išče poti ven – v emancipirano telo. Projekt je koprodukcija s Plesnim teatrom Ljubljana.

Nevidna ženska Slavenke Drakulić {režija Ivana Djilas} je vrsta fragilnih in bolečih zgodb, izpovedi, uvidov, ki se sprašuje zakaj so danes v sodobni družbi, ki ruši vse tabuje, samo starost in staranje tema, o kateri je skoraj prepovedano govoriti. Ali postajamo s starostjo nevidni, kaj se dogaja z našimi telesi, z našim odnosom do drugih in – še pomembneje – odnosi drugih do nas … Mreže, ki jih pletemo cel čas svojega življenja, nenadoma postajajo tanke in krhke. Šestnajst zgodb Nevidne ženske je narativ o intersubjektivnih razmerjih, o odnosih med starši in otrocih, o odhodih, pozablenjih, izginjanju, pozabi, bolečini, sramu in bolezni – o najglobjih čustvih, o kateri si ne upamo govoriti. Režiserka je za inscenacijo izbrala dve vrhunski slovenski gledališki igralki – Silvo Čušin in Barbko Cerar, ki bosta v gledališki raziskavi poiskali točko prešitja in točko emancipacije … {Besedilo bo uprizorjeno prvič.}

Klasičen dramski bestseller, Lorcova Krvava svatba – ponuja v iskanju po novi narativnosti izziv poesis in izziv nove gledališkosti {v režiji Yulie Roschine} ženskega diskurza in uvida v žensko subjektivnost v pogojih {konservativnega družbenega} in zatiranja {ženske} seksualnosti in čustev {s strani zakonov, tradicije, cerkve, patriarhalne avtoritarnosti} … Sledeč Lorci, ki pravi, da morajo biti osebe, ki se pojavijo na odru tako človeške, tako grozljivo tragične, … da je čutiti njihovo bolečino in da privre na ustnice ves pogum njihovih besed, polnih ljubezni in gnusa, režiserka ponuja Idejo inscenacije Krvave svatbe skozi izrazito pripovedne glasbene pokrajine, … pomensko osmišljena telesa, skozi prostore nezavednega … in skozi avtorjev poetični jezik.

Levitan Vitomila Zupana {v adaptaciji Eve Mahkovic in v režiji Matjaža Bergerja} je najprej vrhunska literatura, avtobiografska pisava specifičnega stila, po zvrsti {tudi} zaporniški roman, v katerem Levitan – Zupan dokumentira neko prednost, ki jo ima junak glede na horizont zaporniških veščin: to je način, kako pisati v razmerah, ko pisanje ni le asocialni akt, marveč norost, obenem pa garant subjektovega osebnostnega presežka. Story in plot Levitana za Inscenacijo je strukturiran kot scena Dvojega, kjer Vitomil Zupan {igra ga Borut Doljšak} živi v dihotomiji življenje Dvojega, eno v obliki flash backov,  narativov iz življenja preden so ga aretirali, drugo kot življenja v zaporu, kjer išče Arhimedovo točko in arhé svojega singularnega v borbi za jaz nasproti mi-ju, kjer išče prostor svojega gestusa in modele svoje subjektivizacije znotraj paradoksov izsiljene izbire.

Posebna raziskava Inscenacije gre v smereh izumljanja nove govorice in novega telesa, kjer Zupanov omnipotentni diskurz citatov, pripovedovanja parabol, posedovanje vedenj erudicijskih razsežnosti evaluira gostoto nekega narativa, hkrati pa v dialogih z zasliševalci, sojetniki itd., ponuja neko specifično govorico, kjer je preprosto varuh svoje dignitete, svojega singularnega.