Vladimir
Obvezna veja slovenskega izobraževalnega sistema mi je ponudila verjetno eno zadnjih gledaliških poslastic pod njenim okriljem. Prisiljen sem si jo šel z veseljem ogledat.
Drama se začne in -ne vem še, a upam da- tudi konča v postelji. Je zasanjana, a izčrpljujoča in za seboj pusti kar nekaj kolateralne škode. Razdeliti bi se jo dalo na dva dela, ampak dejstvo je, da je bila vsaj z moje strani doživeta kot celota. Zdaj se počutim kot drek. Pardon, kot cunja. Mokra.
Da sem se zjutraj zbudil, ste najbrž že sami sklepali. Dan je bil dolg in premalo sem jedel. Ob štirih sem se znašel v Ljubljani, ki je začela svojo evropskost kazati predvsem po cenah. Najedel sem se in napil. Kmalu za tem je sledilo nekaj, kar bi lahko označil za glavni dogodek dneva. V Drami se je zgodil Vladimir in temu bil sem priča.
Kolikor sem pač mogel biti. Moj sedež se je namreč vedno znova spogledoval z nosilcem za reflektorje, ki so ga bog ve kdaj brez okusa »pršraufali« na fasado balkona. Kakorkoli že, predstava je bila v redu. Če ne drugega, jo je ljudstvo vsaj pozorno spremljalo. Celo smejalo se je. Čeprav ne vedno z okusom. Vulgarizmi in celo fizično nasilje so poskrbeli za zaskrbljujoče veliko količino smeha. Za trenutek sem se spet počutil kot v vrtcu. Irena in Slavi sta bili na kavi, mi pa smo gledali Toma in Jerryja.
Po odmoru je prišla na vrsto akcija. Oder so preplavila čustva in z njimi dinamika. Do izraza je prišel predvsem Vladimir ter njegov težak - močan karakter. Na koncu so ga butnili s kladivom. Umrl je. Predvsem njegova rana se mi je zdela prepričljiva. Padec in zadnja poza sta bili precej štorasti - celo za umirajočega.
Ravnodušno sem se pobral iz gledališča. In ravno to me je motilo. Ravnodušnost ni nekaj, česar bi si želel po ogledu gledališke produkcije. A vendar to dobivam, že odkar nas je sistem prvič zvlekel v gledališča. Ne razumite narobe. Ne pritožujem se nad lutkovno predstavo v drugem razredu, vse lutke so imele brezhibno prišite glave in lisica je navduševala s svojo pristno priliznjenostjo. Obdelovanje spolne vzgoje ter družinskih problematik s tisto večno oče/hči gledališko skupino prav tako ni bilo napačno. Tudi čez balet v osmem razredu ne mislim ničesar reči. Na splošno smo vedno dobili, kar smo pričakovali. Dejstvo pa je, da nikoli nismo vedeli, da lahko pričakujemo več.
In tako po gledališki predstavi nikoli nisem bil lačen, ampak zmeraj sit. Na koncu sem sam odkril tisto drugo plat gledališča in se spraševal, zakaj mi niso tega že prej povedali. Nisem razumel. Tudi tisti, ki se smejejo pizdam in kurcem na odru, bi prenesli urico ali dve moderega gledališča in nič manj ljudi kot običajno ne bi dremalo v svojih sedežih.
Bi pa zato lahko po predstavi upali na kakšen »kr neki« ali pa »WTF?« in kot posledico sem in tja kako osamljeno globoko misel. In potem spoštovanje do nekoga, ki si je zamislil in izvedel nekaj, kar se te je dejansko dotaknilo. Morda bi kdo opazil, da igralci niso klovni in da gledališče ni cirkus. Mogoče bi tako koga uspeli prepričati, da bi začel prej hoditi v gledališče in ne šele čez 20 let kot »haj sosajti«, ki se trudi da bi delovala pametno.
Zaenkrat še ne. Sistem je v tem primeru Vladimir in dere se, da to tako bo, ker to tako mora bit. In vse do takrat, ko ga bo nekdo butnil po glavi, bo gledališče ostalo le opij za ljudstvo.
Dramo bi sedaj zaključil z zasluženim spancem.
Jurij Smrke
|
|
|
