|
 Režija: Jurij Smrke
Nastopajo: Sara Atanaskovič, Teja Maksl, Eva Potrč, Nina Pugelj, Jurij Smrke
Glasbo izvaja: Matic Kastelec
Maska: Manca Prah, Slađana Majstorović
Teh. ekipa APT: Simon Žižek, Mitja Brudar, Uroš Bon, Gašper Brezovar
Producentka: Jasna Dokl Osolnik
Lektorica: Saša Horvat
Sklepno dejanje Akademije APT je gledališka produkcija. Odraža naše soočanje z gledališkim svetom in stoji na naših spoznanjih o njem. Krivimo jo za motivacijo, posredovanje občutka odgovornosti, osebnostno rast ter krepitev vezi. Prav tako ji pripisujemo spodbujanje k sanjarjenju, napeljevanje na izgubljanje, pritisk in potuho. Očitamo ji akademskost. Čedalje manj.
Hkrati z dvema letoma akademije jih je mimo osemnajst. Življenjskih. Ne moremo mimo vzporednic. Navsezadnje sta svetova eden drugemu dvojnik in čakata na »publiko« za orgazmični menage à trois. Težko smo se uprli potopu v naš svet. Ni veliko manjkalo, pa bi se ignorantsko zadovoljili z lastno snovjo.
Na koncu le nismo sami. Smo skupaj z Beckettom. Postal je naša orientacija. Njegovo dramo »Kaj, kje?« smo si vzeli za izziv, podlago. Zadali smo si oziroma zadano nam je bilo: »Naredimo študijo, ki nam bo koristila ne glede na to, kje bomo v življenju končali.« In smo jo.
Kaj v splošnem pomeni Samuel Beckett?
Irski dramatik, pisatelj, pesnik. Poslednji modernist. Prvi postmodernist. Minimalist. Bilingvist. Mojster paradoksov, brezčasja in drugih sistemskih konfliktov. Nekdo, ki naj bi te z uprizoritvijo izstradal. Nekdo, katerega drame delujejo kot lucidne sanje. Nekdo, ki gre v absurdu tako daleč, da ta postane kruto realen. Njegovo orožje je ockhamova britev. Reže in kaže kosti. Pušča čisto bistvo, ki šokira v svoji nedoumljivosti. Črno-beli.
Kaj v splošnem pomenimo mi?
Maturantje. Novi val. Ljudje s priložnostjo, bodoči intelektualci, umetniki, pravniki, mikrobiologi. Prihodnost smo. Nekaj pisanega. Pomenimo ljudi na križišču. Pomenimo konec obdobja brezkompromisnega učenja. Zaključujemo obdobje osnovne rasti. Odločimo se lahko, če bomo nadaljevali stanje vzpona, multimedije, aktivnosti in celo veččasja. Gradimo lahko naprej, ostajamo pisani ali pa potonemo v rutino. Črno-belo.
Kaj je gledališče absurda, če mu dodamo barvo?
Ga razvrednotimo? Postane patetičen zmazek? Resnični nesmisel? Se tako vračamo nazaj h koži? -Nazaj k realizmu, kjer vidimo vse in posredno nič. Čeprav smo kontrastni se ujamemo v minimalizmu. Minimalizem dejstev z minimalizmom čustev. Ne razpravljamo o večji resničnosti, saj ju nočemo ločiti. Skupaj sta življenjska.
Popolno ogrodje na najpristnejših čustvih. Impresionistično gledališče absurda. Spoj, ki zveni splošno, a je popolnoma individualen. Navsezadnje gre za vsakega od nas, posebej soočenega s črno-belim svetom.
Proces je bil dolg, ker ni bil rutina. Ustvarjanje je bilo pestro, ker je bilo sproščeno. Napredovali smo, ker smo lovili oporo. Postmodernistična načela, ki smo jih upoštevali pri ustvarjanju so večkrat poskrbela za negotovost. Vseeno smo skozi tak proces dosegli več, kot bi kako drugače. Če ničesar vnaprej ne izključiš, imaš na koncu lahko več kot si pričakoval. Važno je le postaviti si dobro ogrodje. Misel.
Skromno bi bilo trditi, da pričakujemo malo. Ponosni bomo. Upamo, da bo ponosen še kdo. Če ostanemo pri trditvi, da je predstava nastajala osemnajst let, sem sam opravil še najmanjši del režije. Naj bo ta gledališka gesta poklon vsem dosedanjim režiserjem naših življenj. In seveda Mitji.
Jurij Smrke
|
|
|
