Insajder

17. teden

Bila je deklica, ki je rada tekla. Tekla je po travnikih, tekla je po gozdovih, ob rekah, preko mostov, nikoli se ni ustavila. Bila je v pravljici. Bila je sama. Nikjer ni bilo ljudi, nikjer živali. Samo ona in širni svet.
Širni svet, ki pa je postajal čedalje manjši. Pretekla ga je bila že neštetokrat. Njen tek je postal rutina in njena svoboda, ujetost. Nekega dne se je razblinila, kajti tekla je le zase.
Opažam kako čas teče. Zaključili smo sedemnajsti teden. Uspešno. Biti v dvorani je naravnost bombastično. Lahko bi živeli notri.
Ponedeljek. Jaz in Eva. Ostali opazujejo. Komentarji seveda dobrodošli. Chibi vedno najde kaj pametnega za pripomnit. Še posebej v začetnih poskusih je kar nekaj pomanjklivosti. Predvsem zaradi pomanjkanja sproščenosti. Človek potrebuje nekaj časa, da se sprosti, da pade not. Vaje se ne sme prekinjati. Ponavljanje je pomembno. Le vztrajnost pripelje do vrhunca. Do točke v kateri je največ ustvarjalne energije in kjer improvizacija zažari.
Torek. Jaz in Nina. Nina ima najtežji del predstave. Potrebna bo dobra izvedba. Hudič je v podrobnostih. Ustvarjalnostni načrt se je pri Nini in deloma tudi pri Evi izjalovil. Toda kljub temu se stvari premikajo. Glede izvedbe ni dvomov.
Sreda. Jaz in Sara. Chibi in Nina+Eva. Tokrat dve delovni skupini. S Saro nama uspe vse, kar sem si zamislil. Sva pa zato porabila precej več energije, kot bi bilo nujno potrebno. Debata je večkrat zatavala. Zdelo se mi je, da so nekatere stvari nepomembne, vendar se je Sari zdelo v redu, da govorim, kar imam pač v glavi. Tudi sama se je držala tega načela in na koncu sva iz neverjetne širine osmislila njen lik. Na kompakten način.
Chibi in dekleti so se trudile z drugimi stvarmi.
Na koncu sta Eva in Nina šle. Ostali smo trije in zaključili, kar je bilo za zaključit. Medtem ko je Sara do konca premislila svojo vlogo, sva s Chibi gledala Playboy. Bil je v duhu karnevala. Ko smo ob šestih zapustili svoje podstrešje, se mi je zdelo da je stvar minila hitro. M. nas je sarkastično prosil, da naj ostanemo še kaki dve uri. Potrdil je sklep, da je čas pač subjektiven.
Kajti deklica se je vrnila. Vrnila se je skupaj z ljudmi in živalmi. Ni bila več sama. Obkrožena je bila z bitji in ravnala se je po njih. Ko je videla fanta in dekle v travi, je hitro stekla mimo, da ne bi motila in ko je videla osamljenega moža na otoku sredi morja je postala, da bi se pogovorila z njim. Njen tek ni nikoli več postal rutina, kajti ob vsakem obhodu je srečala drugačne ljudi in se igrala z drugimi živalmi. Tudi ob srečanjih z že poznanimi ji je srce hitreje bilo, saj je vedela, da so drugačni kot prejšnjič. Vse to jo je izpolnjevalo in odločila se je, da ne bo nikoli več zapustila prizorišča. Ohranila je le eno željo: Da bi se vsaj enkrat lahko ustavila.
 

16. teden

Z zgodbami začenjam, ker dajejo občutek. So impresija in ravno zato tisto najčistejše. Včasih zmotno mislimo, da moramo videti čisto, da bi razumeli. V resnici je iz takega skupka informacij še težje karkoli razbrati. Treba je doživeti, biti tam, da bi razumeli. S sliko, zgodbo, ki ujame trenutek tistega, kar se je zgodilo, se temu najbolje približamo. Občutki štejejo. Ljudje, ki so doživeli, se bodo spominjali čustev. Ohranili bodo sliko, vonj, barvo glasu ter njihov odsev v glavi ...Vsak po svoje, vsi zamazano, a pristno. Z zgodbo naredim selekcijo, narišem svojo impresijo doživetega ter posredujem tisto, kar mi je največ pomenilo. In kar bi moralo tudi vam. Taka bo tudi predstava. Lahko boste prepričani, da gledate resnico.
Tudi dejstva nosijo resnico, toda teh se ne splača spominjati. Treba jih je oblikovati na licu mesta. On the face of the place? Prav tam trenutno oblikujemo našo predstavo.
V dvorani. Ponedeljek smo sicer preživeli v naravnem amfiteatru v Ragovem logu. Jaz in Chibi sva bila precej ustvarjalna. Eva je prinesla prispevek o retrovirusih, ki je sicer fascinanten, vednar v našem kontekstu ne preveč uporaben. Še cel teden je težila z njim in se izogibala pisanju zgodbic. Nina je v ponedeljek poslušala, v torek se je uprla. Poskušal sem ji dati priložnost, da dejansko igra. Za trenutek je bila pomirjena.
Torka se ne spominjam, očitno je bil brezveze.
Sreda je bila neverjetno produktivna. Jaz, Chibi in Sara. Prisotni in prisebni. Sara je, kot ji je bilo naročeno, s torka na sredo napisala zgodbico o sebi. Vse pohvale. Vsebina je sicer imela pomanjklivosti, toda gre za Sarino resnost, ki tu izstopa. Mislim, da ji je vloga všeč. Prvič smo sprobali, kako sploh funkcionira v svojem svetu. Čutili smo, da se dobro ujame z mano in Chibi. Nina (Sarina sestra, ki nas je med drugim tudi poslikala) je rekla, da tudi dobro izgleda. Sara je na koncu šla in s Chibi sva se še dvakrat stepla.
Realnost, realnost. B. nam je preko M. sporočil, da je zdaj pa treba zares delat. Sami smo si to rekli že nekaj insajderjev nazaj. Ni težko, ko padeš not, smo spoznali v sredo. Morda so tudi vaje po skupinicah boljše. To bi se znalo dobro ujemati z maturo. Po novem si lahko kuhamo čaj in kavo. Z rekviziti bodo še težave. Do takrat bom pisal. In razmišljal. When everyone gives everything, then everyone everything will get.

» na vrh 

15. teden

Bil je satelit. Krožil je okoli zemlje. Vsake toliko časa je prejel in oddal signal. Tu in tam je kaj poslikal. Veliko je razmišljal in včasih se mu je zdelo, da boža in gnete planet pod seboj. Težko se je pogledal v ogledalo. Še najlažje mu je bilo, ko je nasproti pripeljal drug satelit. Takrat je za trenutek vzrl svojo pločevinasto podobo v njegovih sončnih celicah. Nič posebnega ni bila. Niti ni vedel, če jo je dobro videl. Sčasoma se je navadil na svojo zamegljeno sliko, ni ga več vznemirjala. Vznemirjati ga je začelo nekaj drugega. Želel si je videti mrežo, ki jo je tekom svojega življenja spletel okrog modre krogle pod seboj. Starejši kot je postajal, bolj mu je ta misel kljuvala v čipovju.

Teden sestankov še ni minil. Vleče se. Vlečejo se misli, ki so jih razni pogovori izzvali. Pretresov sicer ni bilo in situacija je zaradi nekaterih težkokategornih realizacij (na primer: premiera ni daleč) skrajno zanimiva.
J nam je naložila izziv oblikovanja celostne (zunanje) podobe predstave. Vabilo, plakat, gledališki list, povabljeni, sedežni red, blablabla. Vse jemljemo resno.
V torek sta S in G prisluhnila konceptu predstave in uspelo nam je začrtati prve obrise dejanske scenografije. Problemi so, problemi bojo, vendar se nič ne zdi utopično. Stvar je z večine perspektiv realna. Trenutno je največja težava vsebina, mi je že približno petnajstmiljontič postalo jasno to sredo.

Praznina znotraj ogrodja je zaskrbljujoča. Zdaj, ko je mali satelit ugledal svojo mrežo, spleteno okoli planeta, se je zamislil. Povsod so namreč luknje. Material je sicer dober, toda treba ga je zgnesti, razmazati po površini. Manjkajo tudi misli v ozadju. Včasih se mi zdijo za lase privlečene, kot da so izgubile stik z realnostjo. Poleg tega so nametane. Nočem reda, toda jasna slika je neizogibna predispozicija. Ustvarjanje jasne slike pa žre čas, ki ga žal ni na pretek. Na žalost so še druge stvari.

» na vrh

13. & 14. teden

The dreaded vampire Lord Fluffy...(meneni) says:
brb
El ivl RandomMC says:
mhm, mam eno dobro idejo, prid nazaj
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
sm že nazaj...
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
povej idejo
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
hellooooo
El ivl RandomMC says:
Tale izdaja insajderja je posebna. Dvojna. Dvojna z dveh vidikov. Je retrospektiva za dvojno časovno enoto s perspektive dveh opazovalcev. Stavki se pišejo izmenjaje.
Bilo je v maju.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:

The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
natančneje, bilo je takrat, ko je bil maj še dojenček
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
.
El ivl RandomMC says:
Ravno se je danilo.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
Novo mesto je počasi slačilo meglo... najprej je zdrknila s kapitla
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(zdrsela bi bilo bolje)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
...
El ivl RandomMC says:
nato padla z Brega.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
na krko
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
in na njej zaspala
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:

The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
mlad par dveh mladcev se je sprehajal po mestu
El ivl RandomMC says:
Zakaj že?
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
ker sta se in ker sta bila edina
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
in zato edina vredna omembe
El ivl RandomMC says:
Vodil ju je vzhod.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(a lahko končam tole epsko pripoved z zaključkom; ker tam je bil McDonalds?)
El ivl RandomMC says:
(ja)
El ivl RandomMC says:
(ni omejitev ejo)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
Ker Tam je bil McDonalds.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
.
El ivl RandomMC says:
Zadnje čase se nekaj dogaja.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
nekaj težko pojasljivega
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
A vseeno oprijemljivega
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
()
El ivl RandomMC says:
Nekaj kar ima koren zaskrbljujoče velikokrat zunaj dvorane.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
A korenine varno zagrebene v nas.
El ivl RandomMC says:
(pizda nina mi teži za neke naslove)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(kere naslove)
El ivl RandomMC says:
(za esej k mi je kao saška poslala)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(aja, ok w/e)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(še zmer si ti na vrsti)
El ivl RandomMC says:
Naš svet je ena zmedena mešanica.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
... slapov barv in kamenja, ki se zgrinjajo nad nas in nas spodkopavajo in zasipujejo in mi bi se morali postoteriti, če bi želeli izpolniti vse kar moramo in vse, kar se nam ponuja.
El ivl RandomMC says:
Pa se ne bomo, ker smo kot eno močnejši.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
In ker smo se tekom našega življenja naučili selektivnega žrtvovanja.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
ob katerem se sedaj le še smahljamo
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
*smehljamo
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:

El ivl RandomMC says:
Nekdo pač mora najebat, če najebe na zanimiv način, je to umetnost.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
Za nekatere sprevržena ekshibicija je nam vsakdan. In ponosni smo na to.ž
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
*brez ž
El ivl RandomMC says:
Kajti vemo, da ko bomo tam 19. junija slekli meglo
El ivl RandomMC says:
(ti kaj če bi to objavla kar v messengerski obliki?)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(zard mene...)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
bomo stali pred vami, brez kože, brez maske... le krvavo meso. Le mi, takšni kot smo.
El ivl RandomMC says:
To nas pomirja.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
in s tem bomo spremenili naša vsakdanja življenja v grotesktno ekshibicijo.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(to je pred to nas pomirja, ok?)
El ivl RandomMC says:
(ok, ej ta messengerska oblika bo bombastična)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
... To nas pomirja, saj vemo, da so tudi vaša življenja navsezadnje... le material za ekshibicijo mesa.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(se strinjam, a oklepaje bova obdržala?)
El ivl RandomMC says:
(ja, glih to je zanimivo)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(ok... vseen si ti na vrsti)
El ivl RandomMC says:
Gledališče in njegov dvojnik.
El ivl RandomMC says:
sta lahko eno.
El ivl RandomMC says:
Tako sta močnejša.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
ker se njuni moči prepleteta in njune spretnosti združijo
El ivl RandomMC says:
(sem šel po čokolado)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(se menim po telefonu)
El ivl RandomMC says:
Eden se dotakne drugega in oba skupaj se dotakneta gledalca, ki to več ni.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
je nov, enakovredni del v nastalem menage a trois
El ivl RandomMC says:
in upamo lahko, da se je tega zavedel
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
in da mu je prišlo enakovredno kot preostalim
El ivl RandomMC says:
Ne gremo sicer tako daleč kot Lips of Thomas(si slišala to)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(nope, explain)
El ivl RandomMC says:
morda je dovolj da gledalce zgolj ovlažimo
El ivl RandomMC says:
(ena umetnica je naredila dogodek)
El ivl RandomMC says:
(takole je bilo
El ivl RandomMC says:
(prišla je na oder, se slekla in se začela rezat)
El ivl RandomMC says:
(ne vem vseh podrobnosti, ampak stvar je bla delirična in v končni fazi, ko je že kr ornk krvavela se je vlegla na križ iz ledu)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(... k je kej narobe z mano, če se mi zdi to sexi?!?$)
El ivl RandomMC says:
(ljudje so gledal, čist prbiti. velik jih je odšlo. v zraku je vladal občutek, da bo ostala na križu, dokler se led ne bo stopil-sicer so bli zraven grelci)
El ivl RandomMC says:
(na koncu gledalci niso mogl več zdržat in so jo zvlekl dol s križa, dogodka je blo konc)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
(mrrrrmrrrmrrr... gimme few minutes now.... brb)

El ivl RandomMC says:
in da postanejo lačni. Vendar dovolj o tem. V ponedeljek imamo prvi resnejši sestanek z vodstvom APT in to je dobro. Produkcijo bomo postavili na realna tla.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
oz. drugače;
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
produkciji bomo postavili okvir
El ivl RandomMC says:
Zavezujoč okvir.
El ivl RandomMC says:
, ki stoji na nas
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
... mi kreiramo bitje
El ivl RandomMC says:
(zmedeno)
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
ki mu moramo podariti podobo
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
da bo uradno po regelcih
El ivl RandomMC says:
Z drugimi besedami to pomeni, da bomo vstopili v vrtinec. Glede na to, da se počutimo precej odrasle nas ni strah. Po drugi strani vemo, da je dosedanje ustvarjanje prej kot na sistematičnosti temeljilo na trenutni inspiraciji. Na tak način ni nič gotovo. Že spet. Poleg tega se razlikujemo tudi v tem, koliko nam pomeni matura in koliko smo pripravljeni žrtvovati za predstavo.
Situacija je edinstvena in kot tako jo bomo tudi uprizorili. Ni boljšega, kot če lahko težave uporabiš sebi v prid. Ponavadi manjka le ščepec domišljije.
The dreaded vampire Lord Fluffy ...(meneni) says:
in odprtosti.
El ivl RandomMC says:
Tale insajder je precej umetniški. Manj pove o nas, o tem kaj se dejansko dogaja. In na nek način to ni dobro. Ravno, ko bi morali razmisliti o sistemu, o načrtu, še bolj zasanjamo.
El ivl RandomMC says:
A morda je tudi drugače prav. Morda je bolje, da se z realnostjo spopadamo vsak dan in da manj načrtujemo. Če so nam sistemi tuji, zakaj bi jih vpeljevali. Zato da nas bodo drugi razumeli? Naše izhodišče je zgodba. Je resnična in je močna. Vsak jo lahko razume, kajti doživimo jo vsi. Naj drugi postavljalo sisteme, mi pa bomo ostali material. Na koncu tako ali tako edini viden.

» na vrh

12. teden

Akademija.
Skupinica, ki se igra s stroboskopom.
Stroboskop.
Naprava, ki se igra s svetlobo.
Svetloba.
Valovanje, ki se igra z odboji.
Odboji.
Komplicirano.
Zadnji teden smo spoznavali dvorano. Prvi dan smo v bistvu udrli vanjo in kaznovani smo bili (karma) s pomanjkanjem svetlobe. Je bilo pa v temi še bolj zanimivo, čeprav ni nihče zgrmel z balkona. Po pol ure smo si začeli s telefoni svetiti v oči. Chibi je jokala kot novorojenček in to je bilo zanimivo. Za Nino se mi je zdelo, da se ni najbolje počutila.
Torek in sredo smo uradno preživeli v Dvorani novomeške pomladi. Mitja je rekel, citiram: "Zarad mene ste lahku do devetih tle." Nismo bili do devetih, smo pa ostali dlje kot ponavadi. Stvar je namreč taka, da se v dvorani počutje izboljša. Poleg tega Eva ne vpraša vsakih 10 minut: "Pa kako si ti to predstavljaš?"
Smart part: Stroboskop je v bistvu bliskavica. Različni stroboskopi bliskajo z različnimi frekvencami. Naš od 1Hz, to je enkrat na sekundo, do 250Hz, to je 250-krat na sekundo. Z gledališkega stališča je stroboskop zanimiv na tri načine.
Prvič: Skrajno nizke frekvence osvetljevanja (1-3Hz). Za hitro gibajoča se telesa.
Drugič: Nekoliko višje frekvence osvetljevanja (4-8Hz). Za počasno gibanje ali za statično osvetljevanje posameznih delov telesa. Na primer obraza.
Tretjič: X.
Stroboskop lahko prav tako sproži epileptični napad.

» na vrh

11. teden

Nekoč je živel fantič, ki je imel rad vzorce. Celo življenje je živel v majhni hiški ob gozdu. Ničesar mu ni primanjkovalo. Najbolje se je počutil poleti, ko se je lahko brezskrbno vrgel med visoke trave ter se prepustil mehkobi in vonjavam modrega neba. Razmišljal je o idealnem, čeprav ni vedel, kaj beseda pomeni. Na belih gmotah smetane je gradil majhne trdnjave, ki so se mu zdele lepe in urejene. Vsakič, ko jih je pogledal, so bile enako trdne in smiselne v svojem položaju in trava je še dvakrat bolj dišala. Odločil se je, da jih pokaže še drugim.

Akademijo je nalezla pomlad in v glavnem nam dogaja. V ponedeljek smo se doma nažirali z ostanki velikonočnih dobrot. V torek smo prebavljali in počeli, ne vem kaj že. Sreda je bila razganjajoče sončna in zmenili smo se, da gremo med prvomajskimi počitnicami skočit s padalom.
Bistveno: Kljub prisotnosti pomladanskega zagona in precej zasanjanemu uvodnemu nakladanju, ki le potrjuje gnetljivo sproščenost, smo se v tem tednu spustili precej blizu realnosti. Soočili smo se s praktičnimi stranmi produkcije. Eva in Nina (ki za razliko od ostalih) naslednjih štirinajst dni na mojo veliko žalost ne bosta preživeli v Franciji, sta bili zadolženi za iskanje materialov in rekvizitov. Poleg tega smo ustanovili Režijski zvezek, kjer bo po vsej verjetnosti končal prvi pregledni scenarij predstave brez naslova. Zadovoljen sem.
Akademija se torej za dva tedna poslavlja od prostorov APT. Računam na Francijo in njene inspiracijske sposobnosti.

Zgodba o fantiču je zgodba o znanju, zgodba o filozofiji. Fant je svoje vzorce pokazal svetu, toda ljudem je bilo vseeno. Zdeli so se jim lepi, toda hkrati daleč in na nek način hladni. Že res, da so se z njimi zabavali in skoraj ni bilo dne, ko se ne bi kdo prišel vreč v travo ... Vseeno nekaj ni bilo v redu.
Nato je prišel dan, ko je fant srečal Malega Princa. Začel je odkrivati gozd okoli sebe, spoznavati jaso, ki jo je imel tako rad. Na koncu je pogledal vase in videl odsev neba. Pokazal ga je ljudem in vsi so se poštekal. Ejga.

» na vrh

10. teden

V neki temi se je pojavil mali svet. Bil je moder in siv s senčnato obrobo. Deloval je motno, a vseeno zanimivo. Umirjeno in tekoče. Imel je središče. In v središču razjedo. Črno, temnejšo od teme. Požrešno, a vsaj v tistem trenutku zadovoljno s sabo.
Potem je prišla lisa, svetla lisa in se zapičila v razjedo. Pošast je ponorela. Skočila je za liso ter požrla modro in sivo. Butnila je ob senčnato obrobo in se z overdosom frustracije odbila. Vsa napetost njenega brutalnega naleta polnega elegance se je prenesla na tanko plast modrine znotraj malega sveta ujetega za senčnato obrobo. Boleča količina čustev in energije je krojila ta mikrokozmos, ki ni mogel biti nič drugega kot oko.

Ponedeljek torej. B in Akademija. Izvemo nekaj novega o načinih interpretacije Becketta. Povečajte oko, zmanjšajte ušesa, raztegnite nos, naredite fakin notredamskega zvonarja iz face, morda bo dobro zgledalo. B veliko vpraša o nas, spet razglabljamo o tem, kakšni smo. Vsake toliko časa stopimo pred mikrofon v čisto temo in se izpovemo. Na koncu po stopnicah najprej v našo ustvarjalnico in nato skozi črna vrata: Kostumi. Vsi se zabavamo, Nina še posebej. A ste vedeli, da bo morda kreatorka?
Torek je bil bralno usmerjen. Toda ob branju nam hitro postane dolgčas. Čeprav smo našli med Nietzschejevimi modrostmi kar nekaj takih, ki nam odgovarjajo: »En človek je vest drugega.«
V sredo se je na tabli znašel time line produkcije in z njim še cel kup praznin. En avant (naprej)!

Do zmage? Bolj ali manj zabetonirani datum premiere je 19. 6. 2008. Časa je torej še 3 mesece. Pomešani bodo z vsakodnevnim jebanjem v glavo v šoli, maturo in drugimi nadležnimi obveznostmi. Kri bo špricala in, pomešano z gnojem, jo bomo brisali s cenenim sekret papirjem. Bolj ali manj »sahurnu« je, da bomo pri tem večkrat tudi »zašvicali« in se morda celo zgrizli ali pa vsaj zbrcali. Iiiin ko bomo v otroškem blatu doživeli katarzo letošnjega leta in bodo naše skrbi sprane, se bomo morda počutili odrasle.

» na vrh

9. teden

Ko je prvič na veliko počilo, sem sedel v svojem jogurt lončku in opazoval:
Dogajanje se mi je zdelo barvito. Praznina si je podajala kričeče zmazke. Lahko bi bil šel na stranišče, noter nalil črnila, priložil gorečo raketo ter potegnil vodo. Videti bi bilo podobno. Pa nisem in tako mi je počasi postalo dolgčas. Šel sem na Zemljo in srečal Evo. Nazaj v lončku sem se zamislil. Preteklo je toliko let, pa še nihče ni srečal malega brata velikega poka, velikega zvoka. Se je vsa energija stresa generacij pred velikim vgrezom sprostila zgolj s svetlobo ali pa nas zvok še čaka? Bo prišel natančen kot vedno s svojo konstantno zamudo inu nas pokopal z valom brutalne seizmičnosti? Le zakaj bi tvegali, začnimo drugače.

V dogajanje se je v ponedeljek aktivno vmešal B. Koncept je bil sprejet. »Eva, a ti si konformist? ------ Ne, a to je fikcija? Morate povedat, kaj je fikcija in kaj ni, če ne te bom večno tako videl.« Zgolj utrinek. Chibi je v njem ugledala drobec aspergerja.
Dobili smo nekaj osnovnega vpogleda v beckettizem. It iz sed det Beket dirajvs from saunds. Beckett izvira iz zvokov. Beckett parira z zvoki. Parira praznini, ki je sprva temna in šele ko glas to dovoli, postane lepa, grda, kosmata, pospermana ... Zvok rojeva vse ostalo.
Tako torej. Naslednji ponedeljek snemamo svoje prve zvoke. Še isti torek in sredo, ki sta bila raztrgana, smo jih trenirali. Čistost odrskega jezika. Odpiranje ust. Ritmičnost. Ujemanje. Nietzsche: »Es giebt zwei Arten des Genie's: eins, welches vor allem zeugt und zeugen will, und ein andres, welches sich gern befruchten lässt und gebiert.« Sara: »Zakaj ne narečja, zakaj ne po domače? Tudi to je izrazno sredstvo.«
Preutrujeni smo bili, da bi ji odgovorili, smo se pa odločili, da o tem še razmislimo in pobaramo morda tudi Bja.

Morda nas zvok ne lovi. Morda je v nas, ki smo poslednji popki. Odpremo se s popom. Pojavimo se s krikom, jokom. Koliko kričanja je v človeštvu? Koliko zadušenih izlivov? Morda nas zvok ne bo pokončal, toda ali ne bi bilo škoda, da bi njegova energija v nas propadla?
Ta kontekst ni pomemben. Je le zgodbica, ki vas zaziblje v abstraktni svet. Kakšen veliki pok, kakšno zvezo ima to z mano, z vami? Tudi o vsakdanjih frustracijah, ki naj bi jih sproščali ne govorim. Sproščajte jih kreativno! -Ne. Pozabite prijatelje, vzemite papir! -Ne. Vse je le poročilo. Vse je le simbolika. Veliki pok je navidezno najperfektnejša kreacija, saj je absolutna. Vseeno ni popolna. V svoji glavi najdemo nove in nove prijaznejše rešitve. Imaginarna popolnost podrejena načelom in ugodju. Še enkrat pomislimo. Kaj če je to še zmeraj le veliki pok? S svojimi zamislimi ga le nadaljujemo, z vsako novo idejo dokazujemo, da je od njega ostalo še nekaj energije.
Še sam ne verjamem. Veliki pok je višek romantike. Nikoli se ne konča. Je verižna reakcija. Večna.
In umetnik? Umetnik s sporočilom. -Si želi, da bi njegova predstava predstavljala veliki pok? Da bi sprožila verižno reakcijo? Da bi svetila in fascinirala? Počila?
Lepo bi bilo.

» na vrh

8. teden

Kaj se je zgodilo v zadnjem tednu?

Cel zgornji štuk je začel »dišati« po mešanici laka in vonjav iz patološkega oddelka.

Odkrili smo novo ustvarjalno površino, tablo.

V naši posesti sta dva nova pripomočka: blokec post-itov in flomaster.

Očistili so nam ogledalo.

Pokvaril se je moški WC.

In še kup drugih nepomembnih stvari, ki pa si jih človek vseeno zapomni.

Kar je precej logično. Ljudje si želimo, da bi naš dan tekel, da bi naše življenje teklo. Želimo si ritma in harmonije. In kaj bolj zmoti harmonijo kot tisto nadležno hreščanje? Kot tisti preskok ploščka ali pa njegove ženske sorodnice? Plavamo nekje med vaporizirano Celine Dion (poklon profesorici, ki je izrazila navdušenje nad našim ustvarjanjem) in popom. Mehurček poči. Le kdaj se nam bo uspelo prebiti v novega?
Ne pritožujem se nad pogoji. Super so, izjemni. Če grem lahko scat ali pa ne... Gre za nekaj drugega.
Želimo si, da bi vsaj velika slika ob vseh preskokih in pomotah izgledala harmonično. Naša velika slika izgleda harmonično. Ima smisel. Ima obrise. A znotraj tega je ogromna praznina. Praznina izvedbe. Če vam »scenarij« položim v ušesa, boste rekli kul. Če boste zahtevali, da vam pokažem kako to izgleda, bom ostal nem in hrom.
Še zmeraj sem pod tem vtisom. Že pred dvemi tedni se mi je zdela predstavitev načrta velik, a hkrati zaletav korak (v končni fazi pameten). Postavila nas je pred masivna vrata. Vrata hardcore kreacije. Vrata pred katerimi je treba dejansko narediti gib, kjer je treba ustvariti dialog, pričarati vzdušje. In tudi če začnemo počasi, kot smo to storili v sredo, je težko. Stvari so postale realne. Krute. Treba je najti izvirne rešitve za majhne stvari. Treba je popraviti vse moške WC-je. Na tisoče jih je. Ne da se jih odpraviti z eno genijalnostjo. Ne moremo z bagrom. Gledališče je fakin arheologija.
To me torej preveva. Nas vse. Eva me je potem, ko sem ji razložil filozofsko/sporočilno ozadje njenega pojavljanja na odru, vprašala: »Pa kako si ti to dejansko predstavljaš?« In sem si. In sem jo videl pod lučjo in na luči. In v kontekstu. A nemo in hromo. Zamrznjeno v koraku.
Beckett nam je zapustil en kup praznin, ki so v življenju zapolnjene. Zapustil nam je kup premorov, ki niso samo premori. So prostor, kjer lahko poveš, zakaj premori so in kaj sploh so. Na koncu povedo največ.
Beckett nam je dal ogrodje. Gimnastično, fleksibilno. To je velik izziv, kajti svoboda je včasih nevarna.

» na vrh

7. teden

Ko režiserja ni doma, miši plešemo :P
Imeli smo počitnice in j. se je odločil, da gre v hribe. Pribil si je dve deski na noge in poskušal uživati. Nato se je za njim izgubila vsaka sled. Do petka. Miške pa smo medtem zapravljale svoja mlada življenja in dragoceni čas. V ponedeljek sploh, saj se nismo prav čas zbrale, da bi udarile eno kolo v APTju. V torek je c. pozabila in priletela s kolesom, pa
vseeno prišla prej, kot njena soseda e., ki si je izbrala avtobus. V torek smo bile vse in ugotovile, kako neverjetno sproščujoče je biti brez režiserja/policaja. Včasih celo preveč. Ampak!!! stvari so se začele premikati, ideje so padale in začele smo graditi medsebojne odnose, ki jih tam ni, čeprav jih vidimo (mokjtnčjv). Seveda vse v kontekstu produkcije. V sredo sta imeli čas le c in s... zato sta naredili načrt, kako bi lahko vaje izgledale v prihodnje. C je z veseljem delila napotke, kako
graditi neobstoječe MOKJTNČJV, ker se ji zdi, da ima s tem še najmanj problemov. Na prvi pogled morda nismo naredile velikega napredka... smo pa razjasnile svoja obzorja in začele postavljati (svoje) temelje. Sedaj se počutimo veliko trdnejše v svetu APT.

» na vrh

6. teden

Vse je precej logično. Kolikokrat ste v Insajderju zasledili frazo »v x ni bilo nič«? -Petkrat, bi rekel, danes šestič. Stvar me skrbi. Skrbi tudi Sja, ki je popraskal Tejo. In Teja je v afektu popraskala vse v radiusu. Tudi mene in Evo, ki sva praskala nazaj. V končni fazi ni nikogar več nič srbelo. Razen morda Sja.
Spet neresnost? -Po eni strani, da. Eva pravi, da ni šans, da smo vsi vsak teden trikrat v APTju. Precej neobetavno. »Al smo četrti letnik!« Še bolj neobetavno. Glede na tisto žrtvovanje, na katerega smo prisegli...
Lista prioritet je pač pri vsakomur drugačna. In nekateri imajo na prvem mestu šolo. Ne moreš jim zameriti. Lahko se sprijazniš. Stvar je pomembna, prihaja matura. Dejstvo je, da lahko akademija deluje kljub občasnim izostankom. Dejstvo je tudi, da se mora zato prilagoditi način dela. In tako smo prvič v zgodovini naše akademije začeli razmišljati o načrtu. O predmetu s pomočjo katerega bomo vedno vedeli, kje smo. Lahko se bomo vračali, ponavljali, preskakovali, se izgubljali in kljub temu ohranjali obliko projekta ter tudi hitrost napredka.
No stvar je sicer malce drugačna. Načrt je že kar nekaj časa obstajal v glavi nekega posameznika, ki bi mu pod zelo milimi pogoji lahko rekli režiser. Kuhal ga je in pekel in rinil v mikrovalovko... Na koncu ga je surovega izpljunil na mizo. Folk je gledal, poskusil, mirno prebavil, bil celo zadovoljen! Je to nasmešek?
Vem zakaj nisem prej prišel s tem na plano. Zavedam se, da je učinek takega nastopa zgolj adrenalinski. Sama ideja ni nič vredna. Kako se je vsak dan znova lotevaš, to šteje. Kako jo razvijati trikrat na teden, v tem je mojstrstvo. Male stvari, ne velike zamisli. Ideje so edninske, delo je množina.
Na koncu priznanje. Trikrat bom manjkal zavoljo snežnih strmin. Vsak me bo lahko obtožil neresnosti. Moja vest pa bo vseeno mirna. Nekaj sem se namreč naučil v zadnjih šestih tednih: Po dveh urah razmisleka lahko narediš v pol ure več, kot lahko po pol ure razmisleka v dveh urah. Z mišljenjem pa ne mislim(o) prenehati.

» na vrh

5. teden

Nekoč je živela deklica, ki ni znala kričati. Celo življenje je živela v majhni hiški ob gozdu. Imela je tri kozice in kravico. Ničesar ji ni primanjkovalo. Kadar je bila slabe volje, je šla na dolg sprehod v gozd. Leta so ji hitro minevala in prišla je jesen. Takrat se je vprašala: »kaj pa, če bi znala kričati?«

Akademija na srečo še vedno ni rutina. Čeprav smo se v zadnjem tednu skoncentrirali na gibalno pismenost in sta ponedeljek in sreda minila v precej podobnem duhu, je še zmeraj čutiti nemir. APTja po eni strani nikoli ne zapustim zadovoljen, po drugi strani pa smo v zadnjih dveh tednih razvili sistem, ki bi ga dejansko lahko uporabili v predstavi. Očitno se nekaj dogaja. Vsaj malenkosten napredek. Mali izdelek, ki ni dovolj velik, da bi nas očaral in ustavil razmišljanje.
V sredo nas je vse šokiral vladimirski izbruh. Neverjetno, kaj vse se lahko zgodi med produkcijo.
V torek ni bilo nič. Zaradi nesporazuma. Ne spominjam se več, kdaj smo nazadnje ustvarjali trikrat v enem tednu.

Mamica ji je rekla naj ne kriči, da to ni lepo. Da vznemirja ljudi. In tako ni kričala. Niti na jasi sredi gozda. Niti ko mamice ni bilo več.
Skozi življenje si izoblikujemo načine izražanja in sproščanja čustev, ki so stalni. Trdno se zasidramo v njih, kar pa nas ravno pri gledališču omejuje.
V začetku smo vsi kričali, vsi smo tolkli in vsi smo skakali naokoli ter krilili z vsem mogočim. Iz tega začetnega stanja smo lahko izoblikovali bolj kultivirano izražanje, ki nam je danes blizu. Če se lahko tudi zdaj po toliko in toliko letih vrnemo v tako stanje, se nam po vsej verjetnosti lahko uspe vživeti v prav vsako čustvo in ga izražati na vse možne, kreativne načine. In ravno za to bi lahko šlo pri gledališču. Za nešteto načinov izražanja iste materije. Človeka.

» na vrh

4. teden

Odkar se spominjajo, so mešali meglo. Iz dneva v dan, iz tedna v teden. Želeli so si tistih belih smetanovih oblakov na pomladni dan. Kako mamljivi so. In so mešali. Sploh jim ni šlo slabo. Še celo zabavali so se. Včasih preveč. Včasih so bili nepazljivi in začel je pihati veter ter jim odpihnil meglo. Le zazibali so glavo in se z zbledelim nasmeškom vrnili nazaj na modro nebo. Zdaj pogrešajo meglo in še vedno vsi zasanjani strmijo v oblake. Z njih pade bomba in jih fukne na rit.
Naleteli smo na novo prelomnico. Nezadovoljni z napredkom smo se v torek ponovno navzkrižno obmetavali z mnenji. Ugotovili smo, da zidamo streho v pričakovanju, da bomo nekoč naleteli na temelje in jih v zadnjem trenutku vrinili v konstrukcijo. Beckett nam gre na živce. Skriva se. Najbrž smo sami krivi. Kar pozabili smo ga in se šli neke vaje, ne nujno slabe, a zato slabo oddelane.
Vseeno smo lahko zadovoljni z razvojem dogodkov. Stvar smo občutili na lastni koži. Zdaj jo bomo sami sanirali. Že res, da bi nam nekdo lahko že prej povedal, (in seveda nam tudi je, a mi...) da je potrebno vsako vajo narediti s polno mero koncentracije in včasih tudi s trmasto vztrajnostjo, toda s tem ko smo sami ugotovili kako pomembno je vse skupaj, se je zgodilo nekaj več. Spoznanje je v nas in ne nekje v glavi nekoga drugega, ki nas prepričuje, da to tako je. S tem minimalističnim Untergangom smo se po eni strani streznili. Zdaj ne bo potrebno več pol ure čakati, da bo dejansko kdo pripravljen delati. Upam.
Oblaki so. In vedno znova prihajajo. Obdelujejo jih. Pričakujejo, da bodo priznali, da se bo iz njih kaj izcimilo. Ni dobro. Ni. Ugasnejo sonce, ugasnejo dan. Zamenjajo letni čas in znova pridejo. Spet nič. Vržejo se v travo in gledajo oblake. Bežijo mimo in letni časi se menjajo. Navdaja jih topel občutek utrujenosti. Štejejo do tisoč in zaspijo.
Sovražim srede. Srede so pomembne. Torek je vedno neka prelomnica. Vznemirljiva. Večkrat se nam kaj podre. Dobimo novo glino, ki bi jo v sredo po dnevu razmisleka morali izoblikovati. A srede se vse preporedko zgodijo. Šola ima fetiš na srede in vlači nas po vseh koncih in krajih. V kurac s tem.
V pričakovanju ponedeljka.

» na vrh

3. teden

Dva dni zapored se je zbudil preveč lep. Dva dni zapored je sanjal, da ga je poscal profesor za matematiko. Dva dni zapored ga je bilo strah in je gledal čez ramena.

Tretji dan se je zbudil grd. Sanjal je, da je poscal profesorja za matematiko. Tretji dan je bil ves samozavesten in je ostro gledal predse.

Nekaj se je zgodilo v noči na tretji dan. Pozabil je kaj. Ve le, da se je zbudil lačen ter da je pred njim ležal kup papirja. Samo en list je bil popisan:

Zaprl sem se v kuhinjo
V miru sem se podelal
In se počutil kot na cedilu.
Kri je kapljala z omare
Notri so bile njene hlačke
Še zmeraj čutim njene tačke
Ko klobasa mi leze iz riti
Le kaj si bom spet skuhal?
Zelja mi ni dala
Ničesar mi ni dala, ta mala,
Bloody Mary.

V ponedeljek smo si zaupali. Eva ni verjela, da jo bom ujel. Teja ni rekla ničesar. Res je nisem ujel. Razbila si je glavo. Hec. Vse je bilo v redu in pripravljeni smo na padce. Naša hoja ni kaj prida.
Torek je bil super. Risali smo in se igrali. Sara je ugotovila vsako barvo, ki smo jo zaplesali. Mi njene nismo. Poskusili smo še z živalmi, inštrumenti, celo rastlinami. Zaplesal sem vrtnico.
V sredo so nas naložili v avtobus in odpeljali v Dramo gledat Vladimirja. Pa ne APT. Šola.
Tadeja nas je zapustila. Bela krajina je pač oddaljena dežela. In zdaj smo sami.

Samo še pet nas je.
V sedanjiku, ko, da smo še.
Pomlad je.
Čas mineva.
Najprej brez besed.
Prižgem.
(izsek iz dela »Kaj, kje«, ki ga znamo že vsi na pamet)

Naša nekontrolirana kreativnost, katere primer je začetna stvaritev, nas neizmerno zabava. Vsakič ko se nekdo nečesa spomni, smo veseli. »Uau!« smo in »To!« in vsi na široko odpremo oči, ki se zasvetijo in nalahno odpremo usta, ki se prelijejo v nasmešek. Takrat se počutimo sposobne in projekt vidimo pred sabo, kot govejo župo v nedeljo opoldne. Spet drugič, ko sedimo in se utapljamo, v čemer se nam pač paše utapljati, smo slabe volje. Preprosto. Začeli smo čutiti to gledališko negotovost, ki niha iz nič v vse. Straši nas, a si vsaj sam upam upati, da ustvarjanje nikoli ne bo postalo rutina. Kajti ta negotova mešanica utegne biti najboljša za oblikovanje. Najlažje jo je gnesti in najlažje jo je vreči stran, ničesar ne omejuje in je sploh neskončna.
Zgodili sta se še 2 stvari:
Obiskal nas je B. Pravi, da se bo pripravil in nas podučil o nekaterih stvareh.
Profesorica S nam je prijazno »zrihtala« Quoi Où v francoščini. V nekaj zanimivih točkah se razlikuje od slovenskega prevoda. Z veseljem jo bomo obdelovali.

» na vrh

2. teden

Brno, 19. avgust 2007

Ulice so prazne. Nedelja je. Železniška postaja je neverjetno umazana. Masarykova ulica neverjetno čista. Dva se sprehajata po njej. Vsa zmahana si s pogledi poizkušata napolniti želodca. Še vedno se jima riga po včerajšnjem pivu. Modra smrdita. Modra ne. Morda.

Prvi ali drugi zamišljen opazi kup umazanije ob cesti. Ob vsej čistoči, kar bode v oči. Izgleda žalostno. Zakaj? -Sladoled ima v roki. Zaradi tega že ni žalosten. Gospa je. Je to razlog za »njegovo« žalost? -Hmm... Ni še tako stara. Lep obraz ima. Toda prekriva ga pogled. Zre v izložbo polno vozičkov in majhnih pajackov in srajčk in copatk in vsega precej rozastega. In v roki ima sladoléd. Liže, kot da bi bila prizadeta.

Kot, da jo je življenje prevaralo. Kot, da nikoli ni bila otrok, kot da nikoli ni imela otrok. Kot, da jih nikoli ne bo. Stoji na sterilni sivi cesti, v svojih odbijajočih rjavih oblačilih, lebdi nekje med tlemi in izložbo. Rjava je in njen jagodni sladoled je rožnat.

Teden je bil krut. Dolg. V sredo se je Chibi pokrila s plaščem in zaspala na tleh. Zbudila se je, ko sva jo z Nino začela vleči proti stopnicam. Očitno ceni svojo glavo. Potem smo se posedli in bili pet minut vsi tiho. Na koncu smo eksplodirali. Kup idej, ples in nato pretep. Spet vse v petih minutah. Dokaz, da nekaj smo.
V torek smo obujali spomine na Mareta. Ob glasbi. Strahovito smo se sprostili.
V ponedeljek je prišla Tadeja. Dobila je »upadate«. Rekla je, da bo v sredo naredila izpit. Ni ji uspelo. Iz Bele karjine je. Dolgo smo se pogovarjali. O produkciji. Spet smo imeli kup neurejenih idej. Če bi jih poskusili, bi vam bile všeč, če bi jih mislili ne.
V ponedeljek pridemo. Spet pridemo. Čutim, da bo treba začeti razmišljati bolj urejeno. Opreti na Becketta se ne moremo. Še ne. Zato se bomo oprli nase. In na to možnost gledamo kot na privilegij, kajti opreti se nase je sicer tvegano, vendar prav v vseh primerih koristno dejanje. In ob tem tveganju bomo krutost z veseljem prenesli, kajti prenesti jo moramo v gledališče. Iz naslednjega razloga: Ko se v okolju na splošno smatranem, kot nekaj poljubno ustvarjenega pojavi krutost, to postane izjemno realno. Življenjsko. Dotakne in prizadane(karkoli že), pusti vtis. In ravno tega si želimo. Želimo spreminjati. Edina težava je, da bo količina krutosti zahtevana od gledališča po vsej verjetnosti večja od tiste, ki smo je vajeni iz življenja. Našega. Ne tiste gospe na začetku.

» na vrh

1. teden

»Nekaj vre,« je rekel B. Dvignil je pokrovko. V loncu je bilo 6 ljudi. Pardon, umetnikov. Vsi na enkrat so pogledali navzgor. Približeval se jim je prst. Le na kratko se je pomudil. Šel je nazaj h Bju, ki si ga je pozorno ogledal. »Dobro«, je rekel. Ponudil ga je še Dju in Sju. Na kratko sta ga vzela v usta, nato tudi ona dva prikimala. Vzeli so lonec in odskakljali na balkon. Malce zadihani so se zazrli navzdol. B je položil lonec na ograjo. Potrudil se je in vrgel še zandnji dolg pogled proti Dju in Sju. Pričakujoč sta ga ujela in zamolklo prikimala. Zvrnili so brozgo čez balkon. Bila je čudovite barve in imela je lep vonj. Prisotni so paralizirano zapeli: »Ooooooh!« Deležni so bili številnih pljuskov in nežnaga valovanja, viharjev in nepričakovanih vrtincev. Živeli so. Na koncu se je stvar polegla. Odtekla in odkapljala je stran. In na dnu je stalo šest ljudi. Strmeli so predse in čakali. Lonec je padel z balkona in se razpočil. A do takrat je še daleč.

Akademija smo: Jurij, Teja(Chibi), Eva, Sara, Nina in Tadeja(Ftu)
Akademija dela: produkcijo na podlagi lastne študije irskega pisatelja, dramatika in pesnika Samuela Becketta, ki bo na ogled(bolje pripravljena na čutenje) junija. Slog, stil in duh: čimbolj naš in hkrati čimbolj beckettovski.

V glavnem. V Insajderju bi radi pokazali, da nismo nekaj kar se bo zgodilo, pač pa nekaj, kar se dogaja. Nočemo biti misterij. Želeli bi, da se dogajate z nami.

V ponedeljek smo začeli s kuhanjem. No ja, vsaj po drva smo šli. Brez šibic smo filozofirali o receptu. Iz megle smo potegnili tekst, ki bi lahko bil osrednja točka našega ustvarjanja. Naslov se glasi: Quoi où(Kaj kje). Lepo od Eve, da ga je izbrskala. Branje nam je šlo kar dobro. Nismo zavijali, ker so bile povedi prekratke. Idej imamo nešteto. Približno toliko je tudi njihovih protiargumentov. Prinesel sem digitalca. Ekran ni delal. V prepričanju, da je drugače vse v redu smo pritiskali na sprožilec.

V torek smo se več pogovarjali. Imeli smo tudi boljši fotoaparat. Drug teden prinesem kamero. To bo čisti preboj.

V sredo ni bilo nič. Dekleta(Chibi, Nina, Sara) so imela generalko s Shizmo.

Idejno-filozofsko smo še okrnjeni. Čimprej bi si želeli zgraditi smernice. So sicer tu nekje v nas, toda...potrebno bo več brainstorminga, več branja in več pogovorov. Potem se utegne v moji beležki po enem tednu znajti več, kot le ena jasna misel:
Če bi želel ostati res zvest izročilu abstraktnega in avantgardnega, bi napisal tekst v stilu: »Megleno stojimo v svetu sopare z meglenkami v levi in srci v desni...« ter vas vprašal, kako si nas predstavljate. Ampak ne, recimo da bistvo avantgarde ni ustvarjanje abstrakcij, pač pa biti sposoben razložiti jih. In izviral bom iz te misli, ko se bom na tej strani trudil razlagati abstrakcijo akademije(projekta) v nastajanju.

» na vrh